Modeli

09.07.2019

Z nasmehom nad nervozo

Slikajte se raje kje drugje kot pred radarjem na avtocesti. Obupanega voznika iz stranske ulice spustite v kolono in mu polepšajte dan. Pešcem pa brez pomisleka varno ustavite - hej, tako bodo lahko še občudovali vaš avto!

 

Ne le upoštevanje zakonskih predpisov, tudi bonton in empatija sta ključna za udobno in varno vožnjo.

 

Preprosto Simply Clever!

V naslednjo situacijo se boste - žal - z lahkoto vživeli. V počasi premikajoči se koloni se približujete zlitju dveh pasov v enega. Z veliko verjetnostjo smemo domnevati, da je lokalna kolektivna raven energije na psu. Vsi bi bili raje drugje in počeli kaj drugega kot to. Takrat vas, zraven pa še tri za vami in tri pred vami, po kratkem desnem voznem pasu, namenjenem vključevanju mestnega avtobusa, prehiti avto. Na koncu zožitve se, tako kot vedno, nasilno zgnete v vašo vrsto. Kolona se iz počasne spremeni v stoječo. 

 

Naprej

Peljete proti semaforju, na katerem je pravkar ugasnila zelena luč. Zdaj že gori rdeča in ustavili ste se. Rdeča je močna barva, ki simbolizira življenje, ljubezen, vitalnost pa tudi agresijo in nevarnost. Številne raziskave povedo, da pri večini ljudi na planetu, ne glede na njihovo barvo kože, spol, izobrazbo, spolno ali versko prepričanje, rdeča sproži asociacijo na ogenj, kri, predvsem pa na znak stop in nevarnost. A vi ste zdaj s svojim dejanjem, torej ustavitvijo pred mednarodnim simbolom za nevarnost, pri voznikih za vami povzročili hudo jezo. 

Ker stojite v križišču z dvema pasovoma, mimo vas po levi in desni pri prižgani rdeči luči na semaforju zapelje še cel kup avtomobilov. To jezne voznike za vami zadene v center že tako ali tako povsem razdejanega živčevja. Nemalo jih besni na kruto usodo, ki jim je na pot postavila ravno vas. To jasno pokažejo tudi z gestikuliranjem. Drugi - uspešni, iznajdljivi, pogumni, odločni in aktivni - so šli medtem že naprej. Tako vsaj mislijo tisti, ki se za vami jezijo, da so obstali pred rdečo lučjo na semaforju. 

 

Zguba!

V naši zelo tekmovalno naravnani družbi bi težko našli bolj jasen simbol za to, da ste pravkar izgubili. Če nič drugega, ste izgubili čas, torej eno najredkejših dobrin sodobnega človeka. Ni torej čudno, da so nekateri jezni, drugi pa so po hitrem postopku in ne glede na vsa pravila šli mimo. 

Razmišljate o tem, kdo je šel mimo in kdo se jezi? Verjetnost, da je (bil) za volanom moški, je precejšnja in v nekaterih državah ugotavljajo, da gre v velikem odstotku za ljudi z nižjo izobrazbo. Pri nas bi morda lahko dodali, da so ti vozniki vozniški izpit verjetno kupili ali da so po taki poti spet prišli do njega, potem ko jim je bil odvzet. 

Sicer pa za večino ljudi za popoln vpogled v kulturni in vedenjski vzorec takega voznika zadoščajo že znamka avta, ki ga vozi, ter njegova velikost in celo barva. Pomislite, kakšne predstave imate sami o voznikih posameznih znamk!

Glede na to, da se je pojem prometne kulture pojavil že zgodaj po letu 1900 in da so se že prvi opazovalci odnosov med udeleženci v prometu spraševali precej podobne stvari, kot se jih raziskovalci še danes, je takih in drugačnih razlag, zakaj se v prometu pogosto vedemo drugače kot sicer, res veliko. A ker nam očitno niso v pomoč, se velja dotakniti ključnega vprašanja.

 

 

 

Ste del rešitve ali problema? 

Pomembna ugotovitev številnih raziskav je, da ravnanje enega voznika povzroči verižno reakcijo med vsemi tistimi, ki se jih ta s svojo vozniško potezo dotakne. Objestna ali tekmovalna vožnja spravlja druge voznike ob živce. Visok odstotek jih v naslednjem trenutku svojo jezo na tak ali drugačen vozniško, kulturno in prometno (ne)primeren način sprosti na nekoga drugega. 

Ampak pozor, metuljev učinek dokazano deluje tudi v drugo smer! Strpnost, obzirnost in pomoč za volanom se pri tistih, ki so jih deležni, predelajo na enak način kot jeza. Kako torej reagirate, ko se vam zgodi kaj takega? Ste del učinka ljubezni ali vojne? 

 

Na varnem

Razlag, zakaj se naš odnos in način komunikacije, ko sedemo za volan, hipno korenito spremenita, je veliko, a če močno poenostavimo in teorijo grobo oklestimo, lahko rečemo, da ima pri tem najmočnejšo vlogo dejstvo, da sedimo v kabini. Ste kdaj pomislili, kako poseben prostor je pravzaprav avtomobilska kabina? Po eni strani je to naš domač intimen prostor. Vanj, tako kot doma, sprejmemo samo tiste, ki jih povabimo, in v njegovem objemu se počutimo dovolj skrite, da počnemo stvari, ki jih vsem na očeh sicer nikoli ne bi, na primer na glas pojemo, si vrtamo po nosu ali kaj podobnega, da asociacije ne bodo zgolj romantične. Hkrati pa nas v kabini tudi vsi vidijo. Prav možnost te posebne oblike sočasne varne interne in omejene eksterne komunikacije pa iz nas pogosto privabi najslabše. Povedano drugače: ko med dva človeka postaviš nekaj stekla, kovine in plastike, se začneta zmerjati kot Viole in Green Dragons. 

V sliki in s tonom so taki dogodki na cesti videti prav tako neprijetno kot na stadionu. Kako je mogoče, da voznici ali vozniku v drugem avtu, človeku, ki ga ne poznamo, ga vidimo prvič in ga mogoče nikoli več ne bomo, rečemo kaj tako grobega, kot smo ljudje sposobni izza volana v trenutku izreči popolnemu neznancu? 

Zdi se, da, takoj ko poženemo motor, v glavi sočasno zaženemo program drugačnih medčloveških vrednost. Ne gre samo za bonton, ki se z večanjem izolacije med nami očitno pospešeno zmanjšuje, gre tudi za odkrivanje tega, kakšni smo v resnici. Zakaj varnost (kabina) in morda tudi moč (večji, močnejši avto) v sicer povsem obzirnih in z običajnimi družbenimi normami uglašenih ljudeh prebudita neverjetno agresivnost in sovraštvo? 

 

Je to morda naš pravi jaz?

Zakaj človeku, ki je šele pri blagajni ugotovil, da je pozabil stehtati sadje, in morajo zato vsi za njim čakati, da to stori, nihče ne reče, da je kreten, da naj se ustreli in zakaj sploh hodi v trgovino, če ne zna prej stehtati sadja? Slednje, skupaj z variacijami na temo (kdo ti je dal volan/vozniško dovoljenje, zakaj greš na cesto, če ne znaš voziti, in medicinsko natančno razvrščanje različnih tipov duševnih motenj), velja za zlati repertoar čezvolanske agresije. 

Zakaj pred blagajno bes krotimo, za volanom pa ne, ko pa je v obeh primerih besnenje družbeno in kulturno enako neprimerno, je vprašanje, na katero mora najti odgovor vsak sam. Ko se boste naslednjič peljali z nekom, ki bo začel komentirati vožnjo drugih, pa bodite pozorni tako na njegovo verbalno kot neverbalno komuniciranje, saj je to trenutek, ko vam pred očmi plast za plastjo lušči svoj (pravi) jaz.