Modeli
30.11.2019

Primož Roglič zelo osebno

Pred dobrimi tremi leti je Primož Roglič prvič resno sedel na kolo v tekmovanjih na dirkah WorldToura, lansko sezono pa že zaključil kot najboljši kolesar sveta.

V nekaj mesecih je okusil grenkobo tretjega mesta na Giru in zmagoslavje na Vuelti, kjer je poleg rdeče osvojil tudi zeleno ŠKODA majico, pa sladke zmage na enodnevnih klasikah ter vrtinec silovitih čustev, ki preplavijo človeka, ko se z rojstvom prvega otroka znajde v verjetno najpomembnejši vlogi, ki ga bo spremljala vse življenje.

 

 

 

Primož, ti je po koncu sezone sploh že uspelo zbrati misli?

Za mano je res vrhunsko leto. Niti se ne trudim zbirati misli, ampak poskušam predvsem uživati v času, ko sem doma, ter preživeti čim več trenutkov z Loro in Levom. Čas res hitro mineva, in še preden se eno obdobje konča, že razmišljam o naslednjem. Ko sem v kolesju, me to tako potegne vase, da pogosto nimam niti časa kaj dosti razmišljati o uspehih, dosežkih.

 

Kako si sploh opomoreš od izjemnih naporov velikih tekem? Koliko počitka potrebuješ po treh tednih kolesarjenja?
Predvsem je to odvisno od tega, v kakšnem stanju končam tekmo. Giro sem denimo končal v slabem stanju, saj sem imel neprestano zdravstvene težave, bil sem potolčen z vseh strani in zato sem potreboval nekoliko več časa. Vuelto pa sem po drugi strani končal v relativno dobrem stanju, ni bilo hujših poškodb, razen posledic padca v 19. etapi. V takem primeru potrebujem le kak teden ali dva in se sestavim.

 

Predstavljam si, da se po koncu take turneje počutiš, kot da bi te dolgo premetavalo po pralnem stroju, potem pa za nameček še dobro oželo.
V bistvu ni tako zelo hudo, kot si predstavljaš. Okej, staknem kak žulj, na rokah mi otrdi koža, tu in tam se zgodi kakšna odrgnina, ampak če ni večjih poškodb, je telesno stanje precej normalno. Seveda noge predvsem po prvem dnevu bolijo, se pa ta bolečina nič kaj bistveno ne stopnjuje iz dneva v dan. Če noge delajo, pač bolijo, ampak ni hujšega. V bistvu bolečin v nogah niti ne opaziš, ker te v treh tednih izjemnih dnevnih naporov pač boli celo telo. Pojavi se globoka utrujenost, tudi psihična. Noge so v celotni sliki malenkost, več je drugih sprotnih težav in obremenitev.

Ah, brez Lore bi bil "gotov", to moram povedati. Neverjetno srečen sem, da jo imam.

Verjetno sem sodijo tudi obveznosti, ki gredo z roko v roki z uspehi, kot so tvoji.

Seveda, tudi to v treh tednih izčrpa, predvsem zato, ker vzame veliko časa. Ko si v majici vodilnega, je obveznosti še več. Po uspešni etapi te čakajo podij, dopinška kontrola, novinarska konferenca in šele potem se lahko - običajno zadnji - odpraviš proti novemu hotelu. In to lahko traja ure in ure, skupaj s prevozom tudi štiri ure. Že sicer nisem ravno svetovni prvak v govorništvu, v takih primerih pa tudi zaradi utrujenosti z novinarji nisem najbolj zgovoren. Ko pridem v hotel, včasih tudi ob desetih zvečer, zato mislim samo še na spanje in na to, kako bom naslednji dan zvozil dirko do konca.

 

Kako pa se sproščaš med etapami?
Ni prav veliko časa za to. Ko imam mir, pač spim. In vsako priložnost izkoristim za spanje. Okej, včasih si zavrtim kakšno glasbo, ampak predvsem v avtu na poti na start.

 

 

Torej si na tekmah kot nekakšen odrasli dojenček: spiš, ješ in goniš kolo.
(Se zasmeji.) Res je, čeprav kolesarji tudi kakamo kot dojenčki.

 

To verjamem. Vendarle pojeste velike količine hrane.
Od pet do sedem tisoč kalorij na dan med tekmami je kar precej. In vse mora ven.

 

In kaj si privoščiš, ko ni več treba tako zelo paziti na hrano?
Najpogosteje vse, kar ni prav zdravo: hamburger, pico, pivo - kot bi bilo v nekem povprečno normalnem življenju.

 

Tisti, ki živimo tako imenovano običajno življenje, si tudi težko predstavljamo, kaj razmišljaš ves tisti čas med tekmo. Je sploh prostor za kakšne druge misli kot za progo, cesto in kolo?
Bolj malo. Tekmovalci smo v svojem svetu ter progo doživljamo povsem drugače kot gledalci in navijači. Seveda poskušam kdaj tudi uživati v lepotah krajev, po katerih vozim, ampak načeloma je treba biti zbran vsak trenutek več kot tri tisoč kilometrov dolge dirke, kot je recimo Vuelta. Ob progi se dogaja marsikaj: navijači, ki so včasih tam, kjer ne bi smeli biti, mačke in psi, ki tečejo čez cesto … Tu so še spremljanje drugih tekmovalcev, komunikacija z direktorjem, predvidevanje nepredvidljivega. Veliko stvari je, ki onemogočajo kakšne druge globoke misli.

Padel sem velikokrat, zbil me je kamion, spregledal me je avto in sem odletel čez vetrobransko steklo. Seveda sem vedno previden, ampak na cesti žal ni vse odvisno do mene.

Kako pa zdaj gledaš na tveganja, ki spremljajo kolesarstvo? To je vendarle precej nevaren šport, ti pa si postal oče in marsikaj se s starševstvom čez noč obrne na glavo.
Zagotovo več razmišljam o tem. Noben padec ni prijeten, a je sestavni del športa. Je pa res, da sem načeloma varen voznik, ne tvegam več, kot je treba. Moji spusti se morda zdijo vrtoglavi, ampak so zelo nadzorovani.

 

Na televiziji tvoje dirkanje po hribu navzdol res ni videti prav počasno.
Spusti so tako hitri, kolikor je treba in kolikor dopušča stanje proge. Trezna glava in izkušnje, pa zvoziš.

 

Si tudi v avtu takšen?
Zdi se mi, da sem kar vzoren voznik, včasih malce prehiter, ampak varno hiter, sploh zdaj, ko je na zadnjem sedežu Lev. Varnost je prva, potem pa sledi vse drugo, tudi na tekmah.

 

Kako po Levovem rojstvu usklajuješ družinsko življenje s kolesarstvom? Verjetno je precej več logistike, Lora pa gotovo prevzema velik del bremena.
Ah, brez Lore bi bil »gotov«, to moram povedati. Neverjetno srečen sem, da jo imam. Za vse poskrbi, čeprav si tudi jaz prizadevam biti vključen, kolikor se da. Potrudim se zamenjati kakšno plenico (smeh). Je pa zdaj res precej drugače. Zdaj se vse vrti okoli Leva, ne pa okoli mene in kolesarstva. In prav je tako. Zdaj plešemo, kakor Lev žvižga - oziroma tuli, če sem bolj natančen (smeh).

 

 

Torej prilagajanje na starševsko vlogo ni bilo težko? Kakšne spremembe je Lev vnesel v vajino rutino?
Enake, kot jih otrok prinese v vsako družino. On je zdaj središče najinega sveta. Okej, ponoči smo malo več budni, ampak pri meni je enako kot pri vsakem novopečenem očetu. Hoditi je treba v službo ter zraven čas in energijo posvečati tudi otroku.

 

Kakšen dojenček pa je Lev?
Fajn! Ima zobe (smeh). Včasih je malo siten, zna dobro ugrizniti, včasih veliko poje, drugič spet ne. Vsak dan je kakšna nova fora, to pa! Učimo se skupnega življenja.

 

Pri otrocih so pač vedno nihanja: malo so sitni, malo veseli, malo bi jedli, malo ne.
No, jaz teh težav nimam. Kar ves čas bi po malem jedel. Zdaj čakam, da me to obdobje mine.

 

Imel si priložnost, ki je marsikateri profesionalni športnik nima - nisi zamudil Levovega rojstva. Kaj ti je pomenilo, da si bil takrat lahko ob Lori?
Z Loro se nisva želela obremenjevati z mislijo, kaj bi se zgodilo, če bi se Lev rodil med Girom. Vse sva se vnaprej dogovorila. Tako ali tako si vedno rečeva, da bo prav, kakor koli se bo zgodilo. Zagotovo pa je prisotnost pri otrokovem rojstvu izkušnja, ki si jo zapomniš za vse življenje. Zame je bil to izjemen in zelo čustven dogodek. Neverjetno je, kako delujejo človeški rod, narava, telo …

Zdaj plešemo, kakor Lev žvižga - oziroma tuli, če sem bolj natančen (smeh).

Zdaj kaj drugače gledaš na Loro, ker je tako hrabro prenašala nosečnost na poti, bila s tabo na Giru, potem rodila, zdaj pa te spremljata oba z Levom?
Lora daje svoje življenje zame, za Leva in za to, da lahko delamo to, kar delamo, o tem ni dvoma. Občudujem jo in sem neznansko hvaležen, da je ob meni in me pri vsem spodbuja. Zagotovo ji velikokrat ni prav lahko. Ljudje, ki naju spremljajo od daleč, imajo pogosto priložnost videti samo idilično sceno, ko me pričaka v cilju in se skupaj veselimo uspehov. Ampak za tem je ogromno njenega dela, odrekanj, tudi težkih stvari. Vsak dan moram trenirati tudi do sedem ur, včasih me ni cele dneve. Neverjetno je, koliko stvari ji uspe urediti sami.

 

Na splošno se vendarle zdi, da ste precej skupaj.
Zagotovo z Loro poskušava skupaj preživeti čim več časa, tudi zame je psihološko zelo dobrodošlo, da me med pripravami in na tekmah spremljajo in podpirajo najbližji. Ampak kvaliteten skupni čas je v resnici samo takrat, ko imamo nekajkrat letno nekaj prostih tednov.

 

In takrat ne počnete nič? Se to sploh kdaj zgodi?
Ko sem doma, se z Loro poskušava ukvarjati z Levom. Smo pa večinoma kar v pogonu, ne zgodi se, da bi poležavali na kavču. Hodimo na sprehode, se družimo, samo da smo skupaj. Zelo preprosto. Med sezono sem kljub vsemu veliko stran od njiju, zato cenim res vsak trenutek, ko sem z njima in sem lahko kdaj celo tudi koristen. Brez kolesa, brez fitnesa in drugih obveznosti.

 

 

Ampak ko se vrneš k treningom, te večinoma opravljaš na cesti. Kakšne izkušnje imaš s slovenskimi vozniki?
Vedno boljše. Znanje o vedenju na cesti, vsaj zdi se mi tako, se izboljšuje, ker tudi kolesarstvo postaja vse popularnejši šport. Kolesarjev je vse več, in bolj ko smo strpni, lažje je.

 

No, kolesarji se pritožujejo nad vozniki, ker pri prehitevanju vozijo preblizu, vozniki pa bentijo nad kolesarji, češ da zavzamejo celo cesto.
Mislim, da se stanje izboljšuje. Ampak kot so dobri kolesarji in dobri vozniki, so tudi slabi kolesarji in slabi vozniki. Zagotovo pa je voznik, ki je hkrati kolesar, uvidevnejši, ima občutek. Velja tudi obratno. Seveda ima vsak svoj prav, ampak kolesar je v vsakem primeru šibkejši člen. Kot kolesar se na cesti počutiš zelo ogroženega, nič te ne ščiti, razen čelade. Tako si zelo ranljiv. Majhen trk avtomobilista ne ogroža, za kolesarja pa je lahko že to, da te avtomobil oplazi, smrtno nevarno. Zato kolesar praviloma tudi burneje odreagira na kakšno neprijetno situacijo.

 

Si tudi ti imel kakšno bližnje srečanje z avtomobilom med treningi?
Ogromno. Padel sem velikokrat, zbil me je kamion, spregledal me je avto in sem odletel čez vetrobransko steklo. Veliko je bilo tega. Seveda sem vedno previden, ampak na cesti žal ni vse odvisno samo od mene.

Televizije ne gledam in nimam računalnika. Tako ali tako je že telefon preveč, ker neprestano piska in tuli.

Torej med kolesarjenjem verjetno ne poslušaš glasbe.
Nikoli. Preveč se imam rad, da bi tvegal in se odklopil od prometa. Sicer pa rad poslušam rock glasbo, medtem ko televizije ne gledam in nimam računalnika. Tako ali tako je že telefon preveč, ker neprestano piska in tuli. Itak že ne dohajam vsega, tako da res ne potrebujem dodatne stimulacije.

 

Ampak po Vuelti si si menda privoščil vsaj dober žur stran od kamer.
Ja, smo proslavili. Ampak predolgo razmišljati o uspehih in dosežkih niti ni koristno. Predvsem razmišljam o tem, kako biti še boljši in zmagati na še kakšni dirki.

 

Koliko prostora za izboljšave pa se ti zdi, da še imaš?
Vedno je mogoče napredovati. Vsak verjame, da je lahko še boljši, sicer ne bi nihče treniral. Predvsem so pomembni čas, pametni treningi in veliko odrekanja, samo tako se lahko potem enkrat vse sestavi. Če bi bilo lahko, bi bili verjetno vsi zelo dobri. Verjamem, da z dobrim delom zagotovo lahko še napredujem. Kam in kako daleč, pa bomo videli.

Zmagati na Touru je gotovo veliki cilj, ampak tudi olimpijske kolajne se ne bi branil

Kakšni pa so odnosi med profesionalnimi športniki v svetovnem vrhu?
Zelo dobri, boljši, kot si ljudje predstavljajo. Kolesarstvo je ekipni šport, tudi najboljši imamo za seboj celo ekipo. Seveda so izjeme kot v vsakem športu. Veliko nas je dobrih prijateljev, tudi zunaj ekipe, seveda pa se najde tudi kdo, ki odkrito kaže svojo nenaklonjenost. Sto ljudi, sto čudi. Smo pa vsi Slovenci super prijatelji.

 

S Tadejem Pogačarjem vaju je bilo čudovito gledati, ko sta na Vuelti tako rekoč z ramo ob rami privozila v cilj. Sta si pa precej različna. Kaj imaš ti, česar on nima, in kaj ima on, česar nimaš ti?
Tadej je res izjemen talent, super fant, imam samo pozitivno mnenje o njem. Predvsem pa ima čas, ki ga jaz nimam (več). Star sem trideset let, on pa devet let manj.

 

Hočeš reči, da si tik pred upokojitvijo?
Ne, seveda ne razmišljam o upokojitvi. Ima pa Tadej še zelo veliko časa za napredovanje. Dokler sem zdrav in uživam v tem, ne vidim razloga, da bi razmišljal o koncu kariere. Ko mi ne bo več do tega, pa bom pač počel kaj drugega. Saj ne znam samo voziti kolo. In zato ni nujno, da bo moje življenje od zdaj naprej vselej povezano s kolesom. Zdaj mi je fino tako, s tem, kako bo čez deset let, pa se ne obremenjujem.

 

 

Naslednje leto bo zate kar naporno. Tour se konča 19. julija, kmalu zatem pa so olimpijske igre, na katere, predvidevam, nameravaš iti.
Seveda nameravam. Bomo videli, kako naporno bo. Poglavitno bo, kako se optimalno pripraviti za Tour. Zmagati na Touru je gotovo veliki cilj, ampak tudi olimpijske kolajne se ne bi branil. Poskušal se bom pripraviti optimalno, na veliko dejavnikov pa nimam vpliva. Bomo videli. Ni velike filozofije: prideš tja in goniš, kolikor se da dobro.

 

Giro 2020 ima v programu kar tri kronometre, Tour pa po drugi strani le enega. Zdi se, da ti je za prihodnje leto Giro vendarle bolj pisan na kožo.
Ne obremenjujem se s tem. Kaj mi je bolj pisano na kožo, bi težko rekel. Mislim, da sem kar kompleten kolesar in mi ustrezajo tekme vseh vrst. Gotovo pa nisem specialist za klasične kronometre in imam rajši bolj hribovite. Na Touru bom sposoben zmagati na kronometru, ampak tudi na Giru bi mi bili trije kronometri čisto okej. Nimam preferenc, mislim, da se znajdem v vseh situacijah. Pomembno je le, da z ekipo in trenerji izberemo optimalne dirke.

 

Kje pa imaš spravljene vse majice, ki jih dobiš?
Uf, dobro vprašanje. Lora, kje jih imam? (Vpraša Loro, ki spremlja pogovorta pa odgovori: »Veliko jih gre za dobrodelne namene, druge pa so varno pospravljene v škatli v garaži.«)

 

Je med njimi tudi Škodina zelena majica, ki si jo osvojil na Vuelti?
Seveda!

 

Katera barva pa ti je najbolj pri srcu?
Seveda najraje nosim majico zmagovalca. In rumena je krasna barva (rumeno majico nosi vodilni kolesar na dirki po Francijiop. a.). Res bi si jo želel imeti v arhivu.

 

Ta pogovor je objavljen tudi v novi številki revije Simply Clever, ki ponuja obilo zanimivega branja. Obiskali smo tudi Primoževega prijatelja Robija Kranjca. Ogledate in prenesete si jo lahko tukaj.