Kaj je AdBlue?

Kaj je ta modri dodatek in kako pomaga k čistejšemu delovanju dizelskega motorja vašega vozila?

AdBlue, ki ga slišimo omenjati v povezavi s sodobnimi dizelskimi motorji, je sicer zaščitno ime nemške zveze proizvajalcev vozil VDA, gre pa za raztopino (demineralizirane) vode in sečnine. Takšna preprosta mešanica ali - natančneje - 32,5 odstotna raztopina uree je ključnega pomena, da lahko sodoben dizelski motor dandanes dosega izredno stroge okoljske standarde Euro VI.

Zakaj sploh AdBlue?

Seveda je proces vendarle bolj zahteven, kot se sliši, toda dejstvo je, da zmogljivejši motorji, posebno v večjih in težjih avtomobilih, ki zahtevajo zmogljiv dizelski motor, brez tega dodatka ne zmorejo dosegati zahtevnih norm vsebnosti izpušnih plinov. Posebno seveda nizkih vrednosti dušikovih oksidov (NOx) za katere velja, da so posebno škodljivi in celo rakotvorni.

Procesu, ki dodobra očisti izpuh takšnih (v glavnem prisilno polnjenih) dizlov, pravimo selektivna katalitična redukcija ali s tujko SCR in pravzaprav ni sploh nič novega, saj so o tem procesu precej vedeli že v sedemdesetih letih.

Resda se je pričelo s prostorninsko večjimi tovornjakarskimi motorji, leta 2001 pa se je tak sistem že pojavil  tudi v osebnih vozilih z močnejšimi dizelskimi motorji. Posebej v tistih modelih, ki so bili namenjeni trgu v ZDA.

Kateri modeli Škoda uporabljajo AdBlue?

Pri Znamki Škoda so za dodatno 'čiščenje' izpušnih plinov potrebovali sistem AdBlue le pri večjih in težjih modelih. Tako imata sistem AdBlue vgrajena le modela Yeti (2.0 TDI 81 kW ter 2.0 TDI 110 kW) in največji model Superb (2.0 TDI 110 kW z ročnim menjalnikom in pogonom 4×4 ter vse različice z motorjem 2.0 TDI s 140 kW)

Od NOx do vodne pare

Kaj se pravzaprav dogaja pri tem procesu in kako lahko postane izpuh dizelskega motorja s pomočjo te raztopine tako zelo čist?

Tekočina AdBlue (v nekaterih delih sveta jo poznajo pod drugimi imeni, na primer kot DEF v ZDA), ki je spravljena v samostojnem rezervoarju, posebna črpalka dovaja do izpušnega sistema, kjer jo pod visokim pritiskom (od 4 do 8 barov) sistem razpršeno vbrizga v izpuh. Pod visokimi temperaturami v izpušnem sistemu amonijak v tekočini reagira z dušikovimi oksidi (NOx in NO), rezultat pa je le še neškodljivi dušik in voda oziroma vodna para.

Tak sistem zmore odstraniti do 95 % odstotkov vseh dušikovih oksidov iz izpuha, kar je kritičnega pomena, saj standard Euro VI zapoveduje zmanjšanje vsebnosti teh strupenih spojin iz 180 mg/km (Euro V) na zgolj 80 mg/km.

Toda vbrizg sečnine ima tudi druge dobre lastnosti - posredno zmanjšuje tudi porabo vozila, saj lahko motor deluje z večjim presežkom zraka (in z višjimi temperaturami zgorevanja - ravno to pa običajno pomeni več škodljivih dušikovih oksidov, saj se lahko temperature dvignejo tudi do 1200 stopinj!), hkrati je tako lahko manjši tudi izpust CO2 (celo do sedem odstotkov).

Kako je s tem v praksi?

Sliši se idealno in učinkovito - in v glavnem tako tudi je. Seveda pa je za tem na prvi pogled enostavnim postopkom ogromno inženirskega znanja, predvsem pa novih rešitev, ki so pripomogle, da so lahko tak sistem vgradili v avtomobile.

Gre namreč za dodaten rezervoar (10 - 20 litrov), sistem vbrizga, črpalko, računalniški nadzor … Vse to pomeni tudi dodatno težo, dodaten prostor, ki ga zaseda sistem, nenazadnje tudi stroške za izdelavo in seveda nekaj stroškov za lastnika.

Tudi AdBlue je treba namreč dolivati, saj znaša njegova poraba približno pet odstotkov porabe goriva. Zelo grobo - okoli liter in pol na tisoč kilometrov, seveda pa je vse odvisno od načina vožnje in obremenitve motorja. In ko sistem zazna pomanjkanje, to najprej dovolj hitro sporoči vozniku preko informacijskega sistema.

Sam ali na servisu?

Seveda je sistem pri znamkah koncerna Volkswagen narejen tako, da lahko tudi voznik sam dolije tekočino, ko mu sistem to javi, vendar pa se je potrebno s tekočino prej oskrbeti. Hkrati je odprtina relativno majhna, mnogokrat sicer blizu odprtine za dolivanje goriva (ne pa vedno), zato je dolivanje smiselno prepustiti izkušenim rokam serviserjev, ki lahko to hitro in enostavno postorijo tudi na vsakem servisnem pregledu.

Dolivanje je sicer enostavno, dokler uporabljate posebne plastične steklenice, ki so prirejene (navoj na vratu) za odprtino rezervoarja, vendar je v eni približno 1,9 litra raztopine (devet evrov) in so primerne le kot rezerva.

Na pooblaščenem servisu Porsche Inter Auto je mogoče kupiti tudi večjo 10-litrsko posodo, vendar je dolivanje brez pripomočkov še kako nerodno, zato je ta enostaven in poceni poseg vsekakor priporočljivo opraviti v pooblaščeni delavnici, kjer vam bodo hitro, enostavno in povsem čisto s posebno dozirno napravo napolnili rezervoar AdBlue do vrha.

Kako dolgo zdrži?

Načelno bi moral rezervoar sečnine zdržati obdobje med dvema obiskoma servisa (približno 15.000 kilometrov), če pa je poraba tekočine vendarle večja (na kar opozori tudi informacijski sistem), pa dobi voznik sporočilo, koliko kilometrov bo lahko še prevozil s takšno porabo (glede na količino v rezervoarju).

Vsekakor je mogoče po prvem opozorilu še vedno prevoziti približno 2.500 kilometrov. Tudi če tekočine vendarle zmanjka, bo motor še deloval - toda novega zagona ne bo več dovolil.

Kje do AdBlue?

Tekočina AdBlue je na voljo na bencinskih servisih, in sicer na dva načina - z enakim načinom točenja kot pri gorivu (približno 70 centov za liter) ali pa v plastičnih posodah (od 13 evrov naprej za 10-litrsko posodo). Gre za večje črpalke predvsem zunaj naselij in ob avtocestah, tekočino pa je moč kupiti tudi pri večjih dobaviteljih dodatne opreme in rezervnih delov. Če pa bi radi natančno načrtovali pot, je večino bencinskih črpalk, kjer ponujajo AdBlue pri nas in v soseščini, mogoče enostavno najti na internetnem naslovu: www.findadblue.com.