Modeli
Meni
12.11.2017

KDO JE FANTIČ S KODIAQOM?

Je strasten ribič, evropski prvak v karateju, popotnik, igralec in maneken. Moški zrelih let? Ne, komaj najstnik!

 

 

Foto: Osebni arhiv in arhiv Škoda

 

Maxim Brezovar ima pri svojih dvanajstih letih poleg vsega drugega za sabo snemanje filmov, nanizank ter oglasnih sporočil tako za Ikeo kot tudi za Škodo. In se ne ustavlja. Če ne drugega, v svojem delovnem ritmu vztraja tudi zato, da bo lahko babici kmalu kupil torbico, ki si jo že dolgo želi.

 

Polno življenje vzhajajoče zvezde

 

Zaradi Maximove prisrčnosti me ni prav nič presenetilo, da o njem vsi njegovi govorijo z največjim ponosom. »Mislim, da se z vsemi rečmi, ki jih počne, uči pomembnih življenjskih vrlin. Karate ga je naučil osredotočenosti, delo manekena in igralca pa potrpežljivosti,« pravi njegova mama Veronika. Izbori igralcev pač trajajo tudi več ur, snemanja pa potekajo v dežju, snegu in pod žgočim soncem. »Včasih mi to delo ni všeč, včasih pa zelo. Če je mrzlo ali vroče in če se veliko čaka, je zelo naporno, če pa lahko stokrat skočim v bazen ali se vozim s haskiji, potem je super. Ampak mamica me vedno spodbuja,« pravi Maxim in z igralskim nasmeškom - zdaj mi je jasno, zakaj je njegov obraz tako zaželen - doda: »Jaz pa stisnem zobe in ne mislim na tremo.«

 

Z delom manekena in igralca je začel že pri šestih letih, danes pa je na Češkem, kjer živi z družino, že prava, zdaj niti ne več tako mala zvezda. Dečka, ki je osebnostno in vizualno popolnoma neustavljiva mešanica angelčka in hudička, so v zelo razvitem svetu češkega oglaševanja in televizije vzeli za svojega. Ponudbe zdaj že prihajajo same od sebe in vse več jih je. Po nastopu v filmu Křižáček, ki je v Karlovih Varih prejel najvišjo nagrado, Maxim zdaj sodeluje pri češki nanizanki Specialisté.

 

 

Kljub očitnim uspehom, ki jih niza, ga je takrat, ko je v čakalnici izbora manekenov za fotografiranje s Škodo Kodiaq videl 150 drugih otrok, za trenutek prevzel dvom. »Nisem imel dobrega občutka, moj očka pa je vedel, da bom izbran.« In prav je imel! Pred njim je bilo pestro snemanje v treh državah v precej zahtevnih vremenskih pogojih. »V Avstriji, predvsem pa v Sloveniji, kjer je strašno pihalo, nas je tako zeblo, da smo se morali greti v avtomobilu. Medtem ko smo čakali na postavitev scene, je po Soči navzdol odneslo šotor. Fantje, ki so pomagali pri snemanju, so morali v mrzlo Sočo, ampak so ga našli šele par kilometrov nižje.« V napol prikritem nasmešku zaslutim njegov otroško nagajivi del.

 

 

Zakulisne dogodivščine zgovorni Maxim kar trese iz rokava. O tem, kako ga je med sankanjem na ledeniku odneslo daleč v dolino in so ga potem morali vsi čakati: »Še najbolj jezen je bil fotograf, ki je imel že čisto pomrzle prste.« In o tem, kako je pri snemanju videa za Ikeo moral nositi 20 kilogramov težak »oklep« s pritrjeno 3D kamero: »Prizore sem tako snemal kar sam, ko sem po sceni hodil s to težko prtljago. Še dobro, da sem močan.« Pove pa tudi o tem, kako se mu je med snemanjem filma na Sardiniji globoko v nogo zabodel dolg trn: »Ampak ni bilo nič hujšega. Odstranil sem ga in nadaljeval.«

 

Maxim je pač neumoren borec v duhu in telesu, kar mi postane jasno, ko s ponosom pokaže serijo medalj in pokalov s tekmovanj v kumite karateju ob svoji postelji. Veronika je prepričana, da je sinova vztrajnost in prilagodljivost dobra popotnica za življenje.

 

 

Kul družina, kul otrok

 

Maximov poln urnik glede na družino, iz katere izhaja, ni nič nenavadnega. Ima dve aktivni sestri - 29-letno Natalijo in 11-letno Karin - , mama vodi trgovino z naravno kozmetiko, njegov oče Igor pa je poslovnež in svetovni popotnik, ki je na motorju prepotoval 123 držav sveta. Maxim se je rodil v Sloveniji, a so se že po enem mesecu vsi preselili na Češko. Tam je pred tem sedem let živela že njegova babica Jožica in oba njena sinova sta tam hodila v šolo. Gospa Jožica Brezovar se spominja: »Praga nas je vse očarala. Jaz sem se sicer vrnila v Slovenijo, sinova pa sta ostala, se tam zaposlila in si ustvarila družini.« Tako ima gospa Jožica v Pragi kar 4 vnuke in se tja redno vrača.

 

 

Medtem ko se Maxim z mano pogovarja v prijetno naglašeni slovenščini, s ponosom prizna, da zna češko bolje kot mama in oče skupaj, da pa bi se rad naučil še rusko, saj ima veliko sošolcev Rusov. Čeprav Veronika poudari, da jim je na Češkem lepo, v ozadju vseeno začutim neizrečeno hrepenenje. Veronika pritrdi: »Hrepenim po lepšem vremenu, slovenski naravi in raznoliki hrani. Čehi se prehranjujejo precej nezdravo, pojedo ogromno moke in skoraj nič zelenjave. Motijo pa me tudi medsebojni odnosi, saj delujejo zelo hladni, čeprav so potem, ko jih spoznaš, zvesti do groba.«

 

Maxim pa pogreša predvsem bratranca in sestrične. »Najraje sem pri njih v Žužemberku. V Sloveniji se počutim bolj sproščeno, ker ni skrbi. Ni šole, ni krožkov in obveznosti.« Te na Češkem vzamejo dobršen del dneva; otroci vsak dan dobijo več ocen, včasih tudi štiri ali več, saj je češka slovnica izjemno težka in jo je treba neprestano vaditi. Za domačo mizo se družina tako praviloma zbere šele okoli 18. ure. Zato ob vikendih pohitijo na zrak, na igrišče, v naravo. »Škoda le, da v Pragi ni veliko snega in da Češka nima morja. Ima pa veliko ribnikov, polnih rib,« se Maximu zasveti nadušenje v očeh. Povsod, kamor pride, namreč najraje lovi ribe.

 

 

Načrtov poln jutri

 

In ko sem že mislila, da je polnosti njegove živahnosti težko dodati še kakšno zanimanje, me Maxim preseneti s svojimi velikopoteznimi načrti. Našteje jih z neomajno vero vase: »S svetovnega prvenstva v karateju bi rad prinesel medaljo, rad bi potoval, izdeloval video igrice in treniral parkur.« (Parkur? To je tista reč, pri kateri resnični spidermani skačejo s stavbe na stavbo in so pri tem videti hudo dobro.)
A kljub očitni samozavesti je Maxima še vedno malenkost sram, ko vidi sebe v reviji, videu ali na televiziji. »Sošolce potem zanima vse o snemanjih, tudi sami si želijo poskusiti. Predvsem pa jih zanima, ali zaslužim kaj denarja.«

 

No, to seveda zanima tudi mene. Pričakujem, da bo z denarjem imel podobno neskončne načrte, kot jih ima s sabo. Pa me spet preseneti. »Za del denarja s fotografiranja s Kodiaqom sem si kupil igralno konzolo, ampak večino denarja poskušam prihraniti. Kmalu bi si rad le še priskrbel novo ribiško opremo, bratrancu Vidu bi rad kupil nove kopačke, babici Jožici pa posebno torbico.« Ko Maxim z iskrenim veseljem opisuje, kako bo poskrbel za želje drugih, mi je dokončno jasno, da lahko vsestranski uspeh in serijska samozavest hodita z roko v roki tudi s skromnostjo. Tak pač je Maxim: simpatičen v vseh pogledih.