Modeli

10.01.2017

Ne ravno tipične slovenske družine

Prav vsaka družina je edinstven svet zase, a za vas smo poiskali nekaj še prav posebej zanimivih: dve (tudi) zaradi števila otrok, eno zaradi priimka, ki je za njene člane več kot to, tri pa zaradi številnih držav, ki so jih skupaj z malčki že obiskale.

 

 

STEREOTIP #1: SLOVENCI IMAJO MALO OTROK.

DRŽI!

VEČ KOT 53 % JIH IMA LE ENEGA, AMPAK KOMANOVI JIH IMAJO PET!

DRUŽINA KOMAN

 

»Pet se nama je zdela lepa številka, morda zato, ker sva v šoli rada dobivala petice,« v šali pove Mojca, inženirka živilske tehnologije in avtorica več kuharskih knjig. Mož Krištof, gračni oblikovalec, pa je tudi njen občasni sodelavec, ki se podpisuje pod kulinarične fotogra je. »Ko se je rodil četrti član družine, se nama še ni zdelo, da smo v popolni postavi, zdaj, po rojstvu Kaje, ki ima dve leti, pa mislim, da nas je pravo število.« Družino sestavljajo še petletni Primož, osemletna Tajda, enajstletna Julija in štirinajstletnik Jernej.

 

Mojca in Krištof vstajata zgodaj, da imata čas samo zase, nato zbudita otroke, po zajtrku pa sledi odhod v vrtec, šolo in službo. Popoldne ima vsak svoje zadolžitve, ponovno pa se zberejo, da pojejo pozno kosilo. »Takrat si poročamo, kaj se nam je zgodilo čez dan.« Konci tedna so rezervirani za domača opravila. »Za tehnično-gradbene stvari sem pristojen jaz,« pove Krištof in razloži, da ob tako veliki družini ne zmanjka popravil: »Eden nekam vrže žogo, drugi razbije luč, pokvari se tablica ali pa je treba predelati sobe, ko otroci rasejo.«

  

Veliko se tudi potepajo naokoli. Je pa pri potovanjih potrebne kar nekaj logistike. Mojca z nasmehom doda, da so kot vojska. A takšna z veliko ljubezni, energije in veselja, ugotavljamo, ko skupaj sedemo k mizi, na kateri sta pravkar pečena Mojčina posipanka in sladoled, ki razveselita otroke.

 

DRUŽINA ŠKODA

 

 

STEREOTIP #2: SLOVENCI SO NORI NA SVOJE AVTOMOBILE.

DRŽI! 

To dokazuje tudi družina Škoda, ki prisega na - Škode.

 

Streljaj od Grosupljega leži vasica, v kateri na dvorišču ne kraljujejo mačke, pes pa je lahko šele drugi najboljši družinski prijatelj. Te tradicionalne vloge tam igrajo avtomobili Škoda, vsa družina pa je z njimi zasvojena že od malih nog. Drugače sploh ne gre, saj se njeni člani pišejo - Škoda.

 

Gospodar Miha se je navdušenja nalezel od očeta Francija. Namesto v peskovniku in potoku se je najraje igral v modelu 110 L, danes pa spomine na njegove prve korake z očetom obujata pod kozolcem ob rdečem Škodinem oldtajmerju.

 

Mihova strastna ljubezen do Škod danes raste tako poklicno kot tudi zasebno. Avtomehanik in inovator je pravi Škodin ambasador, ki je s Škodami okužil bližnje in daljno sorodstvo ter tudi sosede, prijatelje in znance. Na Mihovem dvorišču se ob družinskih srečanjih tako brez težav znajde kar devet različnih Škod. Ti avtomobili so tako »kul«, da navdušenje poleg žene Nataše, sestre, tašče in tasta, svakinje in svaka že kaže tudi najmlajši član družine Škoda. Prav nihče se ne bi čudil, če bo njegova prva beseda - Škoda.

 

POPOTNIŠKE DRUŽINE

 

 

STEREOTIP #3: Slovenci smo najraje doma. 

DRŽI!

Toda družine Jarm, Gajić Grabovac in Marinko dokazujejo nasprotno.

 

Iva Jarm, Cica Gajić Grabovac in Urša Marinko (zaradi dopusta je na fotografiranju manjkala še Tina Djinovski) so glavne ustvarjalke popotniško-izletniškega bloga Kam z mulcem, na katerem delijo praktične nasvete in izkušnje, kako potovati z malčki. Vse so bile skupaj s partnerji že od nekdaj strastne popotnice, ki se temu kljub materinstvu niso želele odpovedati. Iva in Boštjan sta Erika, ki danes šteje štiri leta, odpeljala na Mavricij, ko je bil star le štiri mesece. Od takrat je bil že v več kot 15 državah. Tudi Cica in njen mož Vlado sta prvič letovala v Egiptu, ko je bil danes triletni Taras še brez prvih zobkov, Urša in njen partner Andrea pa sta Lauro odpeljala z vlakom v Rim, ko je imela le nekaj mesecev.

 

Iva vsaki novopečeni mami svetuje, naj se do šestega meseca le odpravi na pot, ker je takrat vse zelo preprosto, sploh če otroka dojiš. »Pomembno je samo, da si v glavi pripravljen, da greš,« poudarja. »Veliko je odvisno od staršev; če so med potovanjem sproščeni in srečni, so takšni tudi otroci,« dodaja Cica. Vse pa se strinjajo, da je ključna dobra organizacija.

 

In kaj ima tako majhen otrok od potovanj? Pomembno je že to, da se uči prilagodljivosti; tako otrokom ni težko zaspati v drugi postelji, se igrati z novimi vrstniki, spoznavajo potovalno rutino z letalom, v avtu pa vedo, da poti trajajo, zato ne sprašujejo nenehno, kdaj bo konec vožnje. Zelo zanimivo je tudi, pravi Urša, kako otroci opazijo stvari, ki so za odrasle pogosto samoumevne, in je zato lepo skupaj z njimi odkrivati svet na novo.

 

DRUŽINA LAVRIČ

 

 

STEREOTIP #4: Slovenci smo trdno na realnih tleh.

DRŽI!

A Lavričevi dokazujejo, da je mogoče živeti v pravljici.

 

Aleš Lavrič in Iris Schröder Lavrič živita s petimi otroki na kmetiji v Plešah nad Škofljico. Posesti, na kateri se razprostirajo stari skedenj, hiša in zeleni pašniki, sta dala ime, kakršno ji zares pripada - V pravljici. Od tod seže pogled čez gozdove in polja vse do Snežnika na eni in Triglava na drugi strani.

 

Lavričevi so velika družina, ki jo poleg staršev, devetnajstletne Zale, trinajstletnega Samuela, enajstletnega Jonatana, osemletnega Leva in dobri dve leti stare Isabele sestavlja še več kot 50 glav živali: konjev, kozličkov, ovac, prašičev, mačk, psov, afriških polžev in celo potočni rak. »Prav vsi imajo tudi svoja imena,« pove Aleš. »Razen rib, ki jih je preveč,« doda Iris. Vse živali, sploh tiste rejne, so bile rešene pred klavnico. »V Nemčiji takšnim kmetijam, kot je naša, pravijo kmetije usmiljenja, mi pa smo svojo poimenovali izobraževalna kmetija miru,« pojasni Aleš in pove, da ne želijo biti tipična turistična kmetija, ampak prostor navdiha, kjer se človek spet poveže z naravo; uživa v miru, se druži z živalmi, nabira maline … Tako je pri njih dobrodošel vsak, ki bi rad podoživel spomine iz otroštva, organizirajo pa tudi izobraževalne delavnice in tabore za otroke.

 

Kako je družina organizirana, pojasni kar Lev, drugi najmlajši. »Na steni imamo šolsko tablo, na kateri imamo zapisane dneve in imena. Jaz moram posesati dnevno sobo, zložiti posodo v pomivalni stroj in počistiti banjo,« razloži in se po nagovarjanju mame, da druge naloge še ni opravil, pridno odpravi nazaj v hišo. »Vsi otroci pomagajo skrbeti tudi za živali,« dodaja Iris. Že na prvi pogled se vidi, kako so navezani na svoje živalske prijatelje. Najstarejša Zala, ki je končala gimnazijo, ima še posebej rada konje in se je pred kratkim izobrazila za jahalno terapijo. Lev, ki bi bil rad kuhar, ko bo velik, Samuel, ki je navdušen nad motorji, in Jonatan, ki ima rad šport, pa se šolajo kar doma.

Družina, ki sicer veliko časa preživi skupaj, se vsak dan posede tudi v »večernem krogu« - takrat si povejo, kaj jih teži, kaj veseli in kako so preživeli dan. »Življenje prinese s seboj slabe in dobre stvari,« zaključi Aleš, ki priznava, da jim ni vedno lahko, saj se še trudijo postati čim bolj samooskrbni, a dodaja, da je, če imaš družino, vse lažje.