Modeli
Meni
14.03.2016

Usodno vino in zvezde

Svet okoli sebe razumejo bolje od marsikaterega odraslega in z odločnimi koraki stopajo v prihodnost, ki si jo bodo ustvarili sami - z lastnim delom in osupljivimi talenti. Tega se 12-letni golfist Kristjan, 12-letna igralka Enja, 19-letni astronom Darko, 18-letna inovatorka Mariša in 15-letna pisateljica Nuša jasno zavedajo. Njihove iskrive misli, ki govorijo o miru na svetu in priložnostih v tujini, bi lahko pri odgovornih odraslih delovale kot odličen kompas.

 

 

MARIŠA CVITANIČ 18-letna srednješolka in inovatorka

 

SANJE: »Ultimativna sreča. In mir na svetu.«

 

TEKMOVANJA: »Najpomembnejše je zame tekmovanje s seboj.«

 

Kamničanka Mariša Cvitanič, dijakinja 3. letnika ljubljanske Gimnazije Bežigrad, je ena izmed osmih članov prve slovenske dijaške skupine, ki se je udeležila uglednega tekmovanja MIT-a s področja sintezne biologije - iGEM - in na njem za svoj projekt osvojila zlato odličje. Skupina dijakov pod vodstvom mentorjev s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Kemijskega inštituta v Ljubljani je ugotovila, kako bi bilo mogoče biološke odpadke pretvoriti v biogorivo. Mariša v šali pravi, da sta zanjo sicer največji izziv »življenje brez čokolade in vožnja v krožiščih«. Tekmovanj namreč ne jemlje preveč resno, razen če ne tekmuje sama s seboj. Opozarja, da so z ekološkega vidika spremembe v naši družbi nujne, iznajdba nove metode za pridobivanje energentov pa je ključnega pomena: »Problem so fosilna goriva, saj jih imamo po podatkih raziskav dovolj le še za nadaljnjih 40 let.« Ko jo vprašamo, o čem sanja, zavzdihne: »Joj, ne vem. To vprašanje je veliko pregloboko za osemnajstletnico. Vem, da je to kliše, a mislim, da sta moj ultimativni cilj sreča in zadovoljstvo s seboj, ne glede na to, kaj konkretno bo to v mojem življenju pomenilo. Dandanes se mi govoriti o poklicu zdi malodane utopično, saj menim, da nihče zares ne ve, kako se bodo na koncu stvari iztekle. Vsekakor mislim, da bi rada delala na področju biokemije ali molekularne biologije. Kaj točno, bo pokazal čas.« V nevarno razgreti Evropi pa Mariša sanja tudi o miru: »Moje sanje so, da bomo znali ohraniti mir. Premalo se zavedamo pomembnosti tega.«

 

 

KRISTJAN VOJTEH BURKELCA 12-letni osnovnošolec in golfist

 

SANJE: »Postati eden najboljših golfistov na svetu.«

 

DOSEŽKI: sedemkratni državni in šestkratni pokalni prvak, ki na mednarodnih turnirjih zaseda prva tri mesta

 

Prvič je palico za golf vzel v roke, ko je bil star 10 mesecev. Izpit je naredil pri štirih letih. Od takrat golf, za katerega ga je navdušil oče, redno trenira. Njegov idol je legenda tega športa, Španec Seve Ballesteros. 12-letni Kristjan Vojteh Burkelca sanja, da bi igral na PGA-turnirjih in za ekipo Ryder Cup - Evropa: »Bilo bi mi v ponos, če bi imel priložnost igrati skupaj s Tigerjem Woodsom in Roryjem McIlroyjem in če bi zmagal na mastersu.« Kristjan Vojteh je podedoval talent, a se dobro zaveda, da to še zdaleč ni dovolj: »Tekmujem že sedmo leto. Med sezono treniram okoli 4 ure dnevno, petek, soboto in nedeljo preživim na tekmah. Vsaka traja približno 5 ur. V zimskem času se več posvečam tudi treningu za fizične priprave, moč, vztrajnost in hitrost.« Trud prizadevnega športnika se obrestuje, saj je bil že sedemkrat državni in šestkrat pokalni prvak, na mednarodnih turnirjih pa praviloma zaseda prva tri mesta. »Na odprtem evropskem prvenstvu U.S. Kids sem se med vrstniki dvakrat uvrstil med najboljših pet. Narejene imam tri turnirske 'hole in one', kar pomeni, da sem trikrat zadel luknjo z enim udarcem. Na U.S. Kids Golf European Championship na igrišču Longniddry na Škotskem sem zadel 'hole in one' in se od veselja valjal po travi.« Ob tem pove, da ga starejši kolegi pogosto prosijo, naj ne razlaga vsem, kako je bilo na tekmi, saj jim s svojimi dosežki kar jemlje motivacijo. »Starejši te odrivajo in ti govorijo: 'Pojdi nazaj v vrsto, imaš še veliko časa. Počakaj.'« A Kristjan Vojteh se ne pusti ustaviti. Golf je njegov način življenja in cilj je jasen: »Na svetovno amatersko lestvico sem se uvrstil, ko sem bil star 12 let. Trenutno sem 1834. V treh letih bi rad uvrstitev med 100 najboljših amaterjev na svetu. Biti vedno boljši in na koncu najboljši. Postati izziv za druge.« Zaveda se, da se bo moral za dosego cilja najverjetneje preseliti v tujino: »V Sloveniji ni pogojev za vrhunski golf, zato se bom moral, če bom hotel slediti svojim sanjam, že kmalu preseliti, denimo v Ameriko ali Anglijo.« 12-letni Kristjan Vojteh ima od prvega razreda osnovne šole, v kateri niza uspeh za uspehom, status perspektivnega športnika. Po domačih nalogah in treningih mu sicer le malo časa ostane za sprostitev, a ta je nujna za polnjenje baterij. »Ko grem na tekmovanje, se ne grem zabavat, grem zmagat,« pravi mladi golfist, ki prizna, da strah, tremo in skrbi premaguje s pozitivno naravnanostjo. »V mislih si govorim, da bom zmogel, da znam!«

 

 

ENJA GRAD 12-letna igralka

 

HOBIJI: igranje in oblikovanje

 

MOTIVACIJA: »Igranje; za slavo in bogastvo mi je vseeno.«

 

Slovenci mlado Domžalčanko poznamo kot najstnico, ki se prebija skozi težavno otroštvo, prežeto z ločitvijo staršev in nasilnim očetom. V seriji Usodno vino se kot Lara bori za lepše in mirnejše življenje, v resničnem življenju pa je Enja Grad razigrana osnovnošolka, ki je igrati začela lani poleti, snemanje pa ji vzame kar tri dni na teden. Kljub temu pravi, da ji časa za šolo ne zmanjkuje, »samo energije«. V igralski svet je prišla povsem po naključju (»Mama mojega sošolca je imela casting za otroško vlogo in je povabila nekaj sošolk k sodelovanju.«) in začela živeti svoje sanje. »Nisem si mislila, da se mi bo ta želja res kdaj uresničila,« je iskrena Enja, ki sicer ves svoj prosti čas zapolni z oblikovanjem oblačil, figuric, hiš in s hiphopom. Kot pravi, se na snemanju odlično počuti, saj se druži z najboljšimi slovenskimi igralci, ki so prijazni in vzpodbujajoči. Kot prava deklica pa uživa tudi v maski: »Tam je toliko punc, ki me češejo, mi pomagajo pri oblačenju, popravljajo frizuro! « Soj luči in kamer ji godi in v snemalnem studiu, ki je po njenih besedah »zares carski«, se počuti kot hollywoodska diva. »Vse mi je noro dobro. Snemanja so najboljša stvar, ki se mi je do zdaj zgodila. Naporno ni niti malo. Težko bi rekla, kaj je najbolj zabavno, ker mi je zabavno prav vse.« Enja sanja o vlogi v domišljijskem filmu s posebnimi efekti, na primer ko ljudje letijo in imajo nadnaravne sposobnosti, kot jih imajo v filmu Peter Pan. Čeprav dvomi, da bi lahko kdaj film s posebnimi in zelo dragimi učinki posneli tudi v Sloveniji, se po- šali, da jim je nekaj malega znanstvenofantastičnega že uspelo doseči v Usodnem vinu: »Smešno mi je bilo, ko mi je sošolec rekel, da sem na televiziji videti velika; sem namreč najmanjša v razredu.« In ko smo že ravno pri šoli: kljub temu da ji največji izziv predstavlja zaigrati pravi strah, se Enja zaveda, da je na prvem mestu šola. »Vem, da v šoli ne smem popustiti,« prizna. Ko je v šoli najtežje, pomisli na snemanje in šolske naloge so takoj mnogo lažje.

 

 

DARKO KOLAR 19-letni študent in astronom

 

NAJVEČJI IZZIV: študij

 

DOSEŽKI: udeležba na 9. mednarodni astronomsko-astrofizikalni olimpijadi v Indoneziji, zlato priznanje na vseh državnih tekmovanjih v astronomiji od leta 2010 do leta 2014, uvrstitev v izbor za olimpijsko ekipo, zlata priznanja na srečanju mladih raziskovalcev, tekmovanjih v biologiji, fiziki, matematiki ter konstruktorstvu in tehnologiji, zmaga na natečaju Slovenija iz vesolja 2012/2013

 

Študij je logično nadaljevanje Darkove ljubezni do zvezd, ki ga ob vsakem pogledu v nebo spomnijo, kako majhen je človek in kako prostrano je vesolje. Že od malih nog je rad gledal v nebo in se spraševal, kaj je katera svetla pika na nebu. Ko pa je v 5. razredu v šolski reviji našel zvezdno karto, je začel spoznavati ozvezdja. Njegovo znanje se je poglobilo, ko se je udeležil astronomskega tabora Krnica, in sledil je nakup prvega teleskopa. Danes mladi Prekmurec iz Turnišča v Ljubljani astronomijo tudi študira. Je dobitnik številnih nagrad s področja astronomije. »Tekmovanja doživljam kot izziv, na katerem lahko preizkusim svoje znanje. Sama priprava seveda zahteva veliko truda in volje, vendar pa se na koncu vse poplača. Prav tako pa so tekmovanja tudi zabavna, še posebej mednarodna, saj spoznaš veliko novih ljudi, ki jih zanima isto področje kot tebe.« Njegova velika idola sta Galileo Galilei, prvi človek, ki je teleskop usmeril v vesolje in bil pravi znanstvenik, ki je stal za svojimi odkritji, ter Robert Baden-Powell, začetnik skavtskega gibanja. Darko sicer že napoveduje svojo selitev v tujino: »Rad potujem, prav tako pa bi rad opazoval še druge dele neba, ki iz Slovenije niso vidni. Razmišljam tudi, da bi delal v tujini, saj so tam že uveljavljeni observatoriji z vso potrebno opremo. Če me sprašujete, ali bom prvi Slovenec na Luni, pa lahko rečem, da bi bil polet na Luno zame nepozabna izkušnja, ki pa je najverjetneje ne bi ponovil večkrat, saj bi za zdaj raje ostal na Zemlji.« Darka izkoristimo še za večno vprašanje, če je življenje še kje razen na Zemlji. »Kar se tiče življenja na drugih planetih, lahko iz same velikosti vesolja sklepamo, da možnost obstaja, več pa o tem zaenkrat ne moremo povedati.«

 

Nuša Plankar

VZORNIK: dedek

 

ŽELJA: »Želim si biti prepoznavna, ne samo v družini in med prijatelji, tudi širše.«

 

Mlada pisateljica Nuša Plankar, ki živi na Otočcu, že komaj čaka na izid svoje druge knjige z naslovom Last Try. Gre za nadaljevanje knjige Talking to Dead, ki jo lahko po koščkih preberete na avtoričinem blogu ali si jo prenesete z Amazon. com. Nuša namreč piše v angleščini. »Zelo rada pišem o različnih legendah, ki jih rahlo spremenim glede na vsebino zgodbe. Rada pišem tudi romantične zgodbe s pridihom nadnaravnega.« Največji kreativni naboj čuti zvečer, tik pred spanjem. »V REM-fazi se prebujajo najboljše ideje,« pravi in razkrije, da ima zato na nočni omarici pisalo in zvezek, vendar se v sladkem polsnu le stežka spravi k pisanju. Zjutraj pa, hm, slabe ideje izpuhtijo, dobre pa se začnejo prelivati na papir. Pisanje je bilo Nuši položeno v zibelko: »Dedek je moj največji vzornik. Piše pesmi.« Ob tem pa ne pozabi omeniti, da poleg dedka občuduje znamenitega Shakespearja in Veronico Roth, mlado avtorico svetovno uspešne trilogije Razcepljeni. Na vprašanje, kaj je pri pisanju knjige najtežje, Nuša priznava: »Težko je biti dosleden pri karakternih značilnostih likov in logičnosti dogodkov, najtežje pa je v času pisateljske blokade, ko si želiš nekaj napisati, vendar nimaš idej.« Novomeški gimnazijki učenje in opravljanje šolskih obveznosti vzameta veliko časa in energije, in ker ideje ne čakajo, za pisanje izkoristi tudi kakšno dolgočasno predavanje. Za zdaj zaradi tega ni imela težav (beri: učitelji je niso zalotili). Ker je željna mednarodne prepoznavnosti, nas je zanimalo, ali si torej lahko obetamo slovensko Veronico Roth? »Morda,« odgovori, »a žal se v prihodnosti ne vidim v Sloveniji, saj lažje pišem v angleščini in zato se mi zdi, da imam več možnosti v tujini. Slovenija ponuja priložnosti za mlade, vendar le v nekaterih stvareh in poklicih. Zagotovo pa ne v pisateljevanju.«