Modeli
Meni
24.01.2021

Preprosto Janja

Janja Garnbret je preprosto neverjetna, neverjetno motivirana, nečloveško lahkotna plezalka. Ima velike cilje, ki jih dosega z navidezno preprostostjo, a izjemno osredotočenostjo, hkrati pa ostaja preprosta, simpatična mladenka iz Slovenj Gradca. 

 

Prav tam se je začel njen bliskoviti pohod do skoraj neštetih kolajn, šestih naslovov svetovne prvakinje, sedemindvajsetih zmag v svetovnem pokalu in zgodovinskega dosežka - zmage na vseh šestih balvanskih tekmah v eni sezoni. A ta neverjetna pot se ni začela v steni.

 

FOTO: Nodum Sports / Tobias Haller 

 

Kako lahko otrok pri sedmih letih ve, da želi plezati in samo plezati?

No, starši pravijo, da sem od nekdaj, daleč preden sem prvič zagledala plezalno steno, plezala po omarah, drevesih in vratih. Potem pa so pred štirinajstimi leti v Slovenj Gradcu postavili promocijsko plezalno steno. Preplezala sem jo v prvem poskusu. To so opazili v plezalnem klubu in starše spodbudili, da me vpišejo vanj. Od takrat nisem niti enkrat podvomila o tem, ali plezanje je zame. Zame je bilo vedno samo plezanje in od tega nisem odstopala. Nekaj časa sem sicer tudi plesala, trenirala atletiko in igrala tenis, ampak fokusirana sem bila na plezanje. Dobro se spomnim, da sem s treninga vedno odšla zadnja, če je bilo mogoče. Ko so vsi končali, ko je bil trening končan, sem jaz hotela še. Imela sem nenasitno željo po plezanju. In še vedno jo imam.

 

Verjetno si bila tudi na pravem mestu ob pravem času. Koroška je znana po izjemnih plezalcih, plezalska kultura je tam zelo razvita.

Res je, imamo zelo dobre plezalce. Ampak kot otrok jih nisem poznala. Je pa zagotovo pomagalo, da smo imeli na šoli možnost treningov in da je bil na Koroškem močan klub, v katerem sem zares spoznala vse lepote plezanja. Moj prvi trener Rok Šisernik je bil vrhunski plezalec in fizioterapevt. Ko je odšel v Ljubljano, eno leto nisem imela trenerja. Jasno pa je bilo, da hočem nadaljevati. Ker so starši delali v Gorenju, sem začela trenirati v Velenju, najprej z Matijo Rovšnikom in Damjanom Maherjem, nato pa z Gorazdom Hrenom. Zdaj sem že eno leto z Romanom Krajnikom in odlično se ujameva.

 

Pa si takoj na začetku videla, da si boljša od povprečja?

Ne. Nikoli se nisem pretirano primerjala z drugimi, sploh na začetku. Samo uživala sem v družbi in plezanju. Moja motivacija nikoli ni bila konkurenca, ampak želja po napredku. Vedno sem verjela, da sem lahko neomejeno močna in vzdržljiva ter da je premikanje lastnih meja vedno mogoče. Zato me tudi nikoli ni motiviral en sam rezultat. Plezanje je res noro razburljiv šport. Nikoli ne delaš povsem enakih gibov kot na primer pri atletiki. Smeri so vedno drugačne, vselej lahko poiščeš novo pot, nov način, kako bi lahko neko stvar preplezal do vrha.

 

Pa tudi sicer v življenju vedno iščeš nove možnosti?

Sem velika perfekcionistka. Ko sem bila mlajša, sem bila še bolj. Želela sem imeti vse urejeno. Vedela sem, da moram imeti za šolo vse narejeno, da lahko grem plezat. Da ne bi šla na trening ali tekmo, zame ni bilo sprejemljivo. Že od tretjega razreda sem ekstremno disciplinirana. In kot v življenju sem takšna tudi pri plezanju. Zato včasih nisem povsem zadovoljna, četudi zmagam, kadar ne odplezam najbolje ali naredim napako.

 

Si potem kot otrok sploh imela čas za igro z barbikami?

Ja, seveda. Zelo rada sem se igrala s prijatelji. Strašno rada imam družbo, sem komunikativna, vedno sem pomagala drugim, če sem le lahko. Ampak potem je plezanje postalo najvišja prioriteta, ki se ji je vse drugo podredilo. Plezanje mi preprosto pomeni preveč.

 

Nisi nikoli imela občutka, da kaj zamujaš?

Ne, nikoli! Še vedno sem imela prijatelje in ne bi mogla reči, da sem za plezanje kar koli žrtvovala, ker sem se z vsem zavedanjem in veseljem odločila zanj. Seveda sem se družila s prijatelji, hodila na zabave, a le če to ni vplivalo na moje plezanje. Hotela sem biti dobra, vedno boljša.

 

Si se za to morala tudi odrekati hrani, ki ti je ustrezala, šteti kalorije, spremljati svojo težo?

Ne, na srečo nikoli nisem imela težav z vzdrževanjem teže, vedno sem jedla vse. Kalorije me še zdaj ne zanimajo, to se mi je vedno zdela še ena nepotrebna stvar. Zakaj bi gledala, kaj jem, če se dobro počutim? Ne branim se nobene hrane in pri tem vedno sledim svojemu počutju. Res pa je, da je plezanje zelo povezano s težo. Ko v preteklih mesecih ni bilo tekem, sem pridobila nekaj kilogramov, kar je bilo predvsem posledica počasnejšega ritma in pomanjkanja adrenalina. Začel me je boleti prst, nisem mogla normalno trenirati in sem morala paziti. Ko nisi optimalen, pa se lahko poškoduješ. Se pa tudi hitreje poškoduješ, če si prelahek. Bistvo je v normalnosti, ravnovesju.

 

Ampak kako je moč najti motivacijo, ko osvojiš vse, kar je mogoče osvojiti?

Ker motivacijo iščem v sebi in ne v zmagah. Ne bi rada, da si me ljudje zapomnijo samo po medaljah. Te so seveda super, vesela sem vsake. Ampak rada bi, da si me zapomnijo po tem, kako uživam, kako sem z glavo in srcem v plezanju. Vem, da nikoli ne bom dosegla pravega rezultata, če se nimam fino. Nič ne gre na silo. Moram čutiti, da si res želim. Seveda pridejo dnevi, ko sem malo manj motivirana, me peče koža, sem utrujena. Ampak vedno znova to premagam. Vem namreč, da se mi bo obrestovalo, da se bom na koncu dneva dobro počutila, ker nisem popustila. Zadovoljstvo, ko greš čez sebe takrat, ko misliš, da ne boš zmogel, je posebno zmagoslavno. Če hočeš nekaj imeti, pač moraš vlagati v to in tudi tvegati. Hočem poskusiti in preizkusiti več, vedno novo. In motivacije mi res nikoli ne manjka, tudi zato, ker imam vedno zelo jasne cilje.

 

FOTO: Ivana Krešić z Janjo Garnbret prek FaceTima in aplikacije Clos 

 

Cilj leta 2020, olimpijske igre, zate še edina neosvojena trdnjava, pa se je zamaknil.

Sezono sem začela z vsemi močmi, formo sem stopnjevala do karantene, potem pa je prišla negotovost. Vse tekme so bile odpovedane, izvedba olimpijskih iger pa je dolgo ostajala vprašljiva. Ta meglenost ciljev me je zelo zmotila, zato je tudi moja motivacija pravzaprav prvič v karieri zanihala. To se mi še ni zgodilo, take se nisem poznala. A na srečo so igre le prestavljene in res upam, da jih letos dočakam.

 

Kaj pravzaprav tak tekmovalni premor pomeni za vrhunskega športnika?

Čeprav sem normalno trenirala ves čas izolacije, mi je bilo zelo težko, ker je ritem ušel izpod nadzora. Ni bilo hitrega tempa, imela sem ogromno časa in nisem prav vedela, kaj naj z njim. Vedno sem tudi na slab dan znala biti optimistična, med izolacijo pa sem doživljala nihanje razpoloženja. Čudno je bilo. Neznansko pogrešam tekme, potovanja, plezalne prijatelje.

 

Kaj pa ti gre pri plezanju na živce?

Pri plezanju prav nič, ker vem, da najbolj napredujem prav na težkem treningu. Grem pa včasih na živce sama sebi. Od sebe pogosto pričakujem preveč in si tako ustvarim popolnoma nepotreben dodatni pritisk. Saj je dobro, da znaš objektivno pogledati nase, ampak pretirana samokritičnost te lahko včasih ovira. Pri tem mi je Roman (trener, op. a.) v res veliko pomoč. Odlično me pozna in natančno ve, kdaj je čas, da me umiri, in kdaj me mora malo bolj spodbuditi, da dam vse od sebe.

 

Kako pa sprejemaš neuspehe?

Sploh na začetku, ko sem začela tekmovati na mladinskih tekmah in potem v svetovnem pokalu, je bilo vse, kar ni bilo popolno, zame neuspeh. Takrat nisem poznala porazov, zato sem se s časom, ko se mi je kakšen zgodil, morala naučiti to prenašati in se iz tega učiti. Zdaj ne gledam več samo rezultata, ampak cel paket. Ko zmagam, pogledam, kaj bi lahko bilo boljše. Ko mi ne gre, denimo ko sem bila deveta v Chamonixu, razmišljam o tem, kaj se je dogajalo, da se lahko drugič rešim, ko bo situacija podobna. Nikakor pa me neuspeh ne pobije.

 

Za tako vrhunsko športnico je pravzaprav zelo nenavadno, da nimaš nikogar, ki bi ti pomagal izključno pri psihični pripravi.

Zaenkrat se mi zdi, da ga ne potrebujem. Morebitne težave sem v ključnih trenutkih vedno znala odmisliti, da sem lahko dala od sebe vse, kadar je bilo treba. Mi pa Roman res ogromno pomaga tudi pri psihološki pripravi. Da mi iztočnico za razmišljanje o sebi in s samoanalizo lahko napredujem tehnično in psihološko. Pomembno je, da tako dobro sodelujeva, da mu zaupam, on pa meni. Ni mi treba izreči niti besede, pa bo že vedel, v kakšnem stanju sem. Zato zna tudi vedno pravilno odreagirati. Poleg tega si takoj poveva, če naju kaj moti, in to takoj rešiva. Za nekatere zadeve potrebujeva tudi veliko časa. Zunanji opazovalci vidijo samo končni rezultat, ampak tudi jaz imam pri plezanju težave. Včasih so te prav neverjetne. Čez težke balvane sem recimo edina splezala do konca in zelo hitro. Za lažje pa sem potrebovala več časa ali pa jih sploh nisem preplezala. 

 

FOTO: Ivana Krešić z Janjo Garnbret prek FaceTima in aplikacije Clos 

 

NJENA OCTAVIA

Janja pravi, da v svojem avtomobilu ŠKODA OCTAVIA preživi skoraj pol življenja. Na dan treninga je na relaciji Slovenj Gradec (dom) - Vrhnika (trening) - Divača (fizioterapija) v avtu zagotovo pet ur. Zato je udobje zanjo pravzaprav najpomembnejše. »Na trening pač ni fino priti utrujen. Vožnja je noro udobna in tako lahkotna, mehka ... Res je zakon!« Ne škodi pa tudi, pravi Janja, da je prtljažnik tako velik, da vanj spravi »pol hiše«, varnostne blazine za plezanje, plezalne komplete in vrvi.

MODEL: ŠKODA OCTAVIA COMBI
PROSTORNINA IN TIP MOTORJA: 2.0 TDI DSG
MOČ MOTORJA: 110 kW (150 KM)
GORIVO: DIZEL
BARVA: MODRA KOVINSKA

 

FOTO: Nodum Sports / Tobias Haller

 

Pa imaš ob sebi dovolj dobrih plezalcev, da ti predstavljajo nenehen izziv? Mislim, da. Odvisno je od tekme, ampak vsak plezalec lahko preseneti, tekma ni nikoli odločena, četudi sem recimo favoritka. Tudi če si pri sebi prepričan, da si v nečem najboljši, konkurenca vedno obstaja. Zato se na vseh tekmah potrudim stoodstotno. Tekmovati ne moreš napol.

 

Ja, vselej je treba računati na tekmice. Kakšen odnos imate?

Imam izredno spoštovanje do vseh konkurentk, ampak motivacije ne iščem več zunaj, ampak predvsem v sebi. Ko sem kot deklica začela plezati, sta bili Mina Markovič in Maja Vidmar moji vzornici in sta mi bili tako zgled kot tudi motivacija. Zdaj so moji vzorniki vsi športniki, ki delajo s strastjo, ki se v celoti razdajajo za en sam cilj. To so tisti, ki se jim zaiskrijo oči, ko razlagajo o tekmi ali treningu. Zato tudi nikoli ne rečem, da si katera tekmica dosežkov ne zasluži, ker vse garamo zanje. Zunaj tekmovališča smo dobre prijateljice, odlično se razumemo. Na tekmi pa seveda vsaka hoče dobro zase.

 

Vsaka to počne na svoj način, kajne? Ti si na tekmah vselej naličena, z nalakiranimi nohti. In videti si prav izvrstno!

Hvala (se nasmeji). Malo ličil mi da kanček samozavesti, ki jo še potrebujem, da dobro odplezam. Tudi sicer se rada uredim za kakšno prireditev, se pa vseeno najbolje počutim v kavbojkah in kapucarju.

 

Se pa nohti pri plezanju verjetno kar hitro uničijo, koža na rokah tudi. Magnezij ni prav blagodejen ...

Joj, ampak res! Nohti zdržijo največ tri dni, kožo na rokah pa imam res izjemno suho.

 

Kakšen koktajl čustev pa te pravzaprav prevzema pred tekmo?

Običajno se poskušam umiriti v tišini. V preteklosti sem poskusila tudi poslušati glasbo, ki je pri meni zelo pomembna recimo na treningih in močno vpliva na moje razpoloženje. Ampak ugotovila sem, da pred tekmo potrebujem tišino. Tako lažje zberem svoje misli. Se imam pa tudi pred tekmo v izolacijski coni rada fino in se družimo s sotekmovalkami. 

 

FOTO: Ivana Krešić z Janjo Garnbret prek FaceTima in aplikacije Clos 

 

Kaj pa adrenalin? Kako pomemben je pri plezanju? V številnih športih je dobrodošel, v drugih pa prej ovira.

Kanček adrenalina name vedno deluje zelo dobro, sploh na tekmah v hitrosti, kjer so potrebni navali energije. Pri balvanih in težavnostnem plezanju pa je treba adrenalin znati nadzirati ali pravilno dozirati. Če je na vrsti skok, ti adrenalin pomaga. Ko je treba preplezati bolj tehničen balvan, pa adrenalin ni preveč dobrodošel, saj morajo biti gibi bolj nadzorovani. Ampak prav to je pri plezanju zabavno.

 

Narava je, kar se nepredvidljivosti tiče, še bolj zabavna. Drži? Je plezanje v skali zate poseben užitek?

Skala je vedno malo drugačna. Skalno plezanje se bistveno razlikuje od tekmovalnega, in to vse bolj. Tisti, ki plezajo v skali, ne morejo kar priti na tekmo in zmagati. Nam pa je precej čudno, ko pridemo v skalo. Je plezanje, ampak povsem drugačno. Podobno je, kot če bi poslal maratonca, da teče sprint, in sprinterja na maraton. Med tekmovalno sezono zato v skali ne plezam veliko. Koža na prstih na skali reagira drugače kot na plastiki. Na skali hitro otrdi, zato ti potem taka koža na plastiki drsi in nimaš pravih občutkov. Poleg tega je gibanje v skali zelo drugačno od recimo treninga, ko se pripravljaš na tekme. Sem pa vedno uživala v skalnem plezanju, rada grem plezat v naravo, ampak odmerjeno, predvsem pa izven sezone. Bila sem pač vzgojena za tekme, vedno so me pripravljali predvsem na tekme.

 

Ampak v steni vseeno nisi vse življenje.

Ne, seveda ne. Imam pa čez leto zelo strog urnik: tri dni treninga, dan počitka in spet tri dni treninga. V enem dnevu se spočijem, enkrat na leto pa imam običajno dvotedenski premor. Takrat tečem, hodim na sprehode, izvajam jogo, strečing. Pogledam tudi kakšno serijo na Netflixu, televizije pa sicer ne gledam. V tem času tudi uredim stvari, ki jih sicer ne morem oziroma jih težje, ko sem prezaposlena s treningi. Ko sem bila še v šoli, sem vedela, da moram v teh dveh, treh tednih urediti vse za nazaj in za naprej. Zdaj sem si sicer vzela premor od šole. Končala sem gimnazijo in zdaj pavziram. Fokusirana sem na olimpijske igre, po njih pa bom videla. Zanima me menedžment, vsekakor pa nekaj, kar je povezano s športom. Želim biti trenerka, strašno me veseli delo z otroki. Rada bi jim pomagala, da uresničijo svoje sanje.