Intervju: Ula Furlan

Ula je kreativni multipraktik: igralka, kolumnistka, voditeljica, urednica, novinarka, po potrebi tudi producentka, piarovka, diplomirana komunikologinja, predvsem pa vsestranska ustvarjalka.

Svojo energičnost povezuje z električno roza, čeprav ji ni težko priznati, da vsakemu navalu energije tu in tam sledi tudi siva praznina. Zgovorna lepotica, iz katere bruha gejzir izbranega besedišča, je najsrečnejša, ko sede na letalo in gre raziskovat svet. Vmes pa se zadovolji tudi s kakšno avtomobilsko avanturo, kot je tista, ki jo je doživela pri snemanju oglasa za Karoq - in to celo dvakrat. 

Kaj te je - razen lepotca z imenom Karoq - "začaralo" v zadnjem času?

En podaljšan korak in veliko krasnih zob v nasmehu. En spretnoročni prijatelj, ki je osmisli precej mojega čustvovanja in mi v življenje čvrsto privil še nekaj ekstra temeljev. Eno krasno in pristno žensko prijateljstvo, ki se mi že dolgo ni zgodilo. Pa Rožnik. Brez njega malo ne vem, kaj bi vse te dni. 

Oglas, ki je pred leti nastal ob predstavitvi modela Karoq, govori o drugačnih načinih, kako preživljati svoj čas, razbijanju rutine … Tudi ti rada ubiraš drugačne poti?

Seveda! Sanjam o raziskovanju drugačnih okusov, kultur, krajev. To v tem trenutku počnem predvsem med pohajkovanjem po Rožniku, med branjem sočnih in bogatih knjig na kavču, med odstiranjem še nepoznanih svetov, preko spleta, filmov, serij in glasbe. Precej že pogrešam pretočnost življenja in komaj čakam, da si ponovno svobodno naložim v prtljažnik potovalko. In grem. Za soncem. 

Kakšne avanture pa so te pričakale pred časom na snemanju oglasa za znamko Škoda?

To snemanje je bilo zagotovo eno izmed bolj nepozabnih. Začeli smo že sredi noči, saj smo želeli ujeti jutranjo svetlobo v Bohinju. Jutro je bilo res mehko, čarobno. Že to, da se je prizor prebujanja odvijal v prtljažniku avtomobila, je bilo super in prav brez težav si predstavljam, da bi tudi v resnici prenočila tam. Poleg tega pa sem prvič doživela prisotnost srne na snemanju. Njen lastnik jo je imel zdresirano, da mu je sledila na vsakem koraku. Na koncu pa nas je ujela tako apokaliptična nevihta, da je deset močnih možakov držalo šotore, da ni odplaknilo vse tehnologije.

Globoko cenim svoj čas, počitek, mir in občutek svobode gibanja. Z avtomobilom si pač mojster svojih odločitev in razporeditve časa.

In nato te je Karoq poiskal spet, tokrat v popolnoma slovenski produkciji ... Kako je bilo?

Snemanje oglasa je šlo gladko in čarobno. Z Markom in ostalo ekipo smo bili res lepo uigrani, z dobrim konceptom, načrtom in super izvedbo. Pa še scenarij je dobesedno skorajda napisan za moje srce. Imela in doživela bi ta vikend pobeg. To raziskovanje, dinamično vožnjo, to zaupanje voznik - vozilo, to prebujanje v avtu, nekje na samem, to radost vožnje, te romantične lučke za lahko noč in to svobodo prostranega polja, ki prenese vse želje in barve sveta. 

Pa se Karoq tudi v resnici približa tvojim predstavam o idealnem avtomobilu?

Absolutno. Rada imam nekoliko višji avto, ki je prostoren, da lahko brez prostorske kombinatorike na hitro vržem vanj potovalke in grem na dolgo pot, ki me ne udari preveč po žepu. Sicer pa imam zelo rada prestavno ročico, ker se mi zdi, da imam s tem, ko spreminjam prestave, nadzor in se takrat počutim prav seksi.

Z enim prenosnim računalnikom si lahko producent lastnega življenja. Sicer se služba in zasebno življenje s tem zlivata v eno, ampak vse bolj je jasno, da lahko delaš povsod. 

Torej uživaš v vožnji …

Vožnja me sprosti. Vedno sem uživala v vožnjah, še takrat, ko sva se z očetom veliko vozila na relaciji Nova Gorica -Ljubljana. Zdaj sama vozim že 19 let in ta čudovito zaprti prostor mi velikokrat predstavlja mini zatočišče, v katerem poslušam glasbo, na ves glas pojem in na rdeči luči poplesujem, odpiram okna in si med vožnjo res spiham možgane. Kdaj grem v avto po energijo. Velikokrat pa tudi po mir. Globoko cenim svoj čas, počitek, mir in občutek svobode gibanja. Z avtomobilom si pač mojster svojih odločitev in razporeditve časa.

Bi rekla, da je mobilnost danes nekaj povsem drugega kot nekoč in da je mladim dom vse bolj kar ves svet?

Vsekakor. Za mojo babico je bil na primer največji premik v življenju pot z Vrhnike v Ljubljano. Mladi pa nimamo ovir, zadržkov in strahov, še celo preveč nas stvari zanimajo. In zdi se mi super, da je tako, ker so koraki drugam lahko bolj drzni in izpolnjujoči. Z enim prenosnim računalnikom si lahko producent lastnega življenja. Sicer se služba in zasebno življenje s tem zlivata v eno, ampak vse bolj je jasno, da lahko delaš povsod.

Se tudi ti prepuščaš toku?

Spontanost ima pri meni pomembno mesto. Lepo je sicer imeti vizijo in cilje, ampak pričakovanja so me velikokrat lahko odnesla predvsem v razočaranja. Če pustiš življenju, da kdaj diha tudi sámo, se pa znajo zgoditi stvari, ki jih nisi pričakoval: nova poznanstva, srečanja in izkušnje. Veselim se ponovnih spontanosti, veselim se srečevanja novih zgodb, ljudi, okusov, prijateljstev, strasti. Zaenkrat zdaj za nasmehi in iskrivostmi kukam pod mase, skušam prebrati pogled, veliko sem na telefonu in v drugih ekranih, kamor se je še bolj preselila tudi ustvarjalna resničnost ... in komaj čakam, da se spet varno in radovedno zapodim - po cestah življenja. 

Kako pa si doživela prelom z nekdanjim načinom življenja, ki ga je pred dobrim letom s popolnim zaprtjem prinesla korona?

Vsega je malo zmanjkalo. Gotovosti, spontanosti, odnosov, ljudi, bližine. Pa profesionalnih izzivov, sproščenosti, sanjarjenj in pravih idej. Umaknila sem se nekoliko vase, prepihala svoj notranji svet, si zastavila nove cilje, pospravila pri sebi še nekaj neodprtih predalov za nazaj, čisto zares obnovila stanovanje, se zakopala v najbljižje prijatelje in odnose, in si pustila, da kdaj tudi samo sem. 

Kaj si spoznala v tem času, tudi o sebi?

Da smo ljudje v negovotovostih še bolj kruti, da je na svetu ogromo neke frustracije in bolečine, da so nekateri prepričani, da se s tujo bolečino da celiti svojo lastno in da je to največja zmota. Da ne verjamem več v politične vrhove, demokracije in diplomacije, da je svet na veliko in grobo lahko grd in da je jasno, zakaj si vedno bolj ustvarjamo manjše, mikro kozmose, v katerih lahko živimo in bivamo z ljudmi, ki so nam blizu.

Da ne prenesem agresije, jeze in primitivizmov, da na vse to vedno bolj emocionalno in čustveno reagiram, da moje telo precej ve, da ga velja vedno bolj poslušati. Da sem močnejša kot mislim, da sem dober človek, da sem svetel značaj in da se rada imam lepo in to želim živeti z drugimi.

Da velja kdaj prestopiti in še bolj nagovoriti lastne negotovostii, da velja korakati iz cone udobja in da se tam, za ovinkom, zagotovo srečaš. Predvsem z bolj suvereno in polnejšo različico sebe.

Da me predvsem brez prijateljev in družine ni. Da pa prav tako ne velja lastne definiranosti iskati v odosih z drugimi, temveč v prvi vrsti v odnosu s sabo. 

Pa je v družbi, ki na skrivaj pozdravlja povprečnost in sivino, težko ubirati svoje poti?

Ni. Težko si jo je zastaviti, jo osmisliti, se je lotiti. Včasih je najtežje prepoznati svoje potenciale in želje. Velikokrat hitreje preberemo in razumemo, kaj potrebujejo drugi, samih sebe pa se kdaj ne znamo lotiti z dovoljšnjo mero razumevanja in spodbude. Zdi se, da smo velikokrat najzahtevnejši do sebe. Zato se velja opogumljati, se poslušati in si nameniti priložnost. Najlepše ustvarjalnosti, iskrivosti in ideje namreč lahko vzklijejo in cvetijo takrat, ko nas poganja resnično zanimanje, angažiranost, vedoželjnost. Takrat, ko v prvi vrsti ni "moram", ampak "želim". 

Kaj zate pomeni »biti drugačen« - vračati se k preprostosti, naravnosti?

Po naravi je vsak izmed nas edinstven, po naravi smo vsi drugačni. Siliti se biti drugačen pa je brez zveze, neiskreno. Sem pa prepričana, da se zdaj, ko je inflacija vsega, ko smo vsi lahko vse, zbujajo naše prvinskosti. Mislim, da se bomo vedno bolj posvečali svoji intuiciji in ne temu, čigav blog bomo brali, katero glasbo bomo poslušali. Prepričana sem, da prihaja čas, ko bo treba še bolj zašiliti svojo intuicijo in instinkt, ko bo koristno vklopiti filtre za prepoznavanje nas samih. In mislim, da bodo ljudje zato znali tudi vedno bolje prepoznavati kakovostno delo.

Kreativnosti imajo mnogi polna usta, a v resnici je originalnosti bolj malo. Kako jo prepoznaš ti?

Dobra kreativnost pač ni na prvo žogo. Kot bogat pridelek tudi ustvarjalnost vznikne le iz dobre, plodne osnove. »Žmohtna« ustvarjalnost se pač rodi iz vlaganja vase - branja, obiskovanja koncertov, vsega, kar zapolnjuje dušo, srce in možgane. Mene zato prepriča dobro ustvarjanje, če je podkrepljeno z znanjem, prepriča me človek, ki bere raznolike vsebine, hodi v gledališče, posluša glasbo, ker lahko le tako veliko znaš. Naš svet je bogat, samo izkoristiti je treba to bogastvo.

Definitivno sem jaz največji uspeh mojega življenja. In mislim, da bi se moral vsak človek tako počutiti. 

Čeprav te poznamo kot strastno in energično, je verjetno kdaj tudi tvoj svet siv, celo črn.

Seveda. Kot sem »all in«, sem lahko tudi »all out«. Kot se hitro, strastno in zagnano navdušim ter se v stvar potopim v celoti, sem lahko tudi hitro razočarana, hitro mi zna zmanjkati energije, predvsem, če se znajdem v kolektivih, kjer se vse prej "ne da" kot "da. Sicer pa vsaka svetloba meče svoje sence. Včasih se zdi, da se na nas, energičarje in življenjeljubce še hitreje zna zgrniti kakšen temen oblak. Je pa za nami tudi naporno leto, leto mnogoterih refleksij, samozavedanj, izpraševanj. Zagotovo je v tem času vsak izmed nas kdaj videl in občutil svet, kot da bi mu odvzeli vse barve. Je pa na vso srečo tako, da sonce posije, in to vedno, ko se neha dež. 

In kako se spet napolniš?

Grem v mir narave, hodim na Rožnik ob - še pred nekaj leti bi rekla nenormalno - zgodnjih jutranjih urah, grem po korake in zrak, grem po besede in tišine. Potem pa kuham, pišem, ležim na kavču, berem, gledam dobre in neumne serije, poslušam muziko na ves glas, odpiram okna in tudi po vseh kotičkih stanovanja iščem sonce. Naročim si suši, rezerviram se v nedeljo za mamino ljubav in tetino govejo juho. Crkljam se, imam rada in si pustim biti ljubljena. 

Se ti zdi, da mehurček potvarjanja realnosti, idealnosti, popolnosti in vsesplošne presežnosti na družbenih omrežjih poka?

Ja, in upam, da bo kmalu dokončno počil, ta zatreskanost bo prej ali slej minila. Zaradi izmišljenih ali prenapihnjenih zgodb vzporednega digitalnega sveta, ki nimajo nobene povezave z realnostjo, smo ljudje vse bolj anksiozni. Ampak treba se je zavedati, da tudi ljudje, katerih življenje se zdi popolno, niso vedno električno roza - polni energije in volje, uspešni, brez težav. Poleg tega se mi zdi zelo pomembno, da živim življenje tudi po svoje, ne le po pravilih, in da lahko izrazim tisto, kar me zanima.

Je to, da si samostojna, samosvoja, da ti ni treba odgovarjati nikomur, razen sebi, tvoj največji uspeh v življenju?

Definitivno sem jaz največji uspeh mojega življenja. In mislim, da bi se moral vsak človek tako počutiti. Nobena družinska situacija ni rožnata. Sem otrok ločenih staršev, mlada sem izgubila očeta. V vsakem izmed nas je notranja bitka čustvovanja za obstoj, vsi smo malo ranjene dušice, ker smo, upam, čustvena bitja. Nikomur ni povsem lahko, ne glede na to, kako magično so videti naši profili na Instagramu. Vsi imamo svoje vozle, ki jih moramo razvozlati. Življenje je obenem izziv in nagrada.

Kaj je tvoja življenjska droga?

Vsekakor trenutek, ko dobro zaključim projekt, kar koli že je - film, gledališka predstava, oddaja. To so res naravne omame, pri katerih ni potrebe po šampanjcu, in ta adrenalin s ščepcem katarze res že neskončno pogrešam. Sem pa našla nove ljubezni. Z mini metuljčki jo zdaj maham na Rožnik, s še večjimi se zaljubljam, predvsem v svoje prijatelje, stanovanje, bližine, odnose, sočloveka in naravo in to, kar si nematerialnega lahko damo. 

Ampak vseeno bi si želela početi še kaj drugega, kajne?

Ravno sem zagnala novo dogodivščino, podcast z naslovom B.Oris: Glasbeno zaslišanje. Še vedno pišem kolumne za Mično, tam mesečno zdaj pripravljam tudi intervjuje. V tem trenutku pogrešam občinstvo, prireditve, nastope, velika snemanja in pisane produkcije. Še vedno pa velja, ja, da bi šla v kak igralski tečaj in si poiskala še kakšen svež igralski izziv. So pa moje male sanje tudi potovati in pisati; uživam v ustvarjanju s svojimi besedami.

Katere spremembe v življenju ti je bilo najtežje sprejeti?

Pravzaprav še nikoli nisem ostro usekala po mizi, ker ultimativna strogost pri meni ne deluje najbolje. Sicer potrebujem roke oddaj, potrebujem nek okvir, a če sem v nekaj prisiljena, prej pobegnem kot poslušam.

Precej že pogrešam pretočnost življenja in komaj čakam, da si ponovno svobodno naložim v prtljažnik potovalko. In grem. Za soncem. 

Kdaj, kje in s kom si ti najbolj ti?

Ko lahko sezujem visoke pete in se oblečem v kapucarja. S prijatelji, ko pijemo ledeni čaj, kuhamo, snujemo, dobesedno gradimo, renoviramo, si postavljamo cilje, izzive in prijazna ogledala. Z mami, ker je pač mami. Cenim zelo preproste reči: ljubezen, spoštovanje, zaupanje. 

Kako pa prepoznaš iskrene ljudi? Se ti zdi, da je tudi prepoznava iskrenosti tako hipna kot ljubezen na prvi pogled?

Ja, lahko jo prepoznaš tako. Velikokrat se je izkazalo, da moram bolj poslušati svoj instinkt. Preprosto se mi zdi, da zaznavamo, koga spustiti v svoj prostor in koga ne. V naših odnosih je veliko piarovskega nakladanja, naučenosti. Zato sem vedno bolj vesela, če me nekdo prosi za uslugo, kot da mi naklada, da nima denarja, da bi me plačal. Povejmo si, kako stvari stojijo, in če potrebujemo drug drugega, si to tudi iskreno povejmo. Navsezadnje je soodvisnost lahko nekaj lepega.

Vse foto: Miran Juršič