Modeli
Meni
14.01.2020

Pravo zlato je doma

Če bi Žigo in Adrijano Dimec sodila od daleč, bi zlahka pomislila na kakšno klasično pravljico, v kateri močan, velik možak, ki so mu globoka čustva bolj španska vas, osvoji krhko, ljubko, zadržano princeso, ki se pusti razvajati in silaka uči ljubezni. V resnici ne bi moglo biti bolj drugače. Košarkar in član zlate reprezentance z evropskega prvenstva 2017 v Istanbulu je umirjen in nežen, njegova žena pa zgovorna in energična kot le malo ljudi.

 

 

Družina na prvem mestu

 

Na srečo Adrijana rada govori, ker potem meni ni treba, se zasmeji Žiga, ko z dveinpolletnim Maksom mečeta žabice ob poznojesenski obali, sedemmesečna Aurora pa ju opazuje od daleč. Zdi se, da je Žiga v varnih okvirih svoje družine povsemsproščen, navzven pa se ne odpira s tako lahkotnostjo kot njegova žena. Ta v sočni štajerščini in z odločnim kimanjem potrdi moje opažanje in doda: Celo serviserja za avto, pa tudi frizerja in brivca običajno pokličem jaz. 'Daj ti,' mi po navadi reče Žiga. 

Pa nimam občutka, da bi ji bilo to odveč. Prav njegova umirjenost jo je pred leti tako pritegnila, da je naredila prvi korak, ki se je končal z zmenkom. Takoj mi je bilo jasno, da je Žiga velik otrok in zelo mehka, zvesta dušica, se spominja Adrijana. Na prvem zmenku sta šla v kino gledat risanko, Žiga pa ji je ponosno predstavil svojo kompilacijo božičnih pesmi.

Resno? Obseden je z božičem, se zasmeji Adrijana med sprehodom. Čeprav Žiga poskuša protestirati, ko sliši to pripombo, Adrijana pojasni: Raznežen je že ob vsaki krpi, majici ali puloverju z božičnim motivom. In za okraševanje hiše in pripravljanje daril si vzame fuuul časa. Ampak prav to, da mu je družinska toplina tako pomembna in da ji je tako zvest, obožujem. 

 

 

Žiga pokima, Adrijana ima zelo prav. O čemer koli se pogovarjamo, je družina vselej v ospredju. Celo Žigove tetovaže so, razen pokala z evropskega prvenstva v košarki, povezane z družinskim drevesom, Adrijano in Maksom, kmalu pa sledi tudi Aurorin tatu.

 Medtem ko z Maksom na igrišču preigravata z žogo, Žiga razneženo razlaga o svojih dveh malčkih: Kolikor se da, se jima prilagodiva in najlepši so popoldnevi, ko se lahko skupaj cartamo. Maksa že uvaja v njemu tako ljub svet Harryja Potterja in z velikim navdušenjem kupuje kocke, ki jih potem skupaj ure in ure sestavljata. Jaz se z otrokoma nikoli ne znam zaigrati tako kot on, Žigo občudujoče opiše Adrijana. V Kopru, kjer Žiga igra za klub Koper Primorska, se od avgusta, ko so se preselili iz Litve, počutijo odlično, predvsem ker so blizu prijateljev in najbližjih sorodnikov, ki jih Žiga sicer izrazito pogreša. Na poti k Adrijanini in Žigovi družini preživijo tudi največ časa v svojem avtomobilu. Družina je očitno njihova zvezda severnica, trden temelj, h kateremu se najraje vračajo. 

 

Najbolje se počutim z ljudmi, ki jih poznam že vse življenje.

 

Žiga je stara duša, in to v najboljšem pomenu besede. Ko se za nekaj odloči, je to za vedno, ga opiše Adrijana, Žiga pa doda: Najbolje se počutim z ljudmi, ki jih poznam že vse življenje. Imam nekaj svojih najbližjih prijateljev in to mi je dovolj. Tako ali tako se košarkarji tako pogosto selimo, da težje skleneš pomenljivejša prijateljstva.

Tudi s fanti, s katerimi so skupaj spisali pravljico na evropskem prvenstvu v košarki, se bolj redko sreča. Ko se, pa beseda nanese tudi na otroke. Vsak malo pojamra, pa je kar lažje, se zasmeji Žiga, ki se zlatega Istanbula spominja, kot bi se zgodil včeraj. To je gotovo eden najlepših trenutkov moje kariere, pravi.

 

 

Akcija vedno in povsod

 

Ko smo se šele dogovarjali za srečanje, sem z vsakim telefonskim klicem in sporočilom spoznavala, da Adrijani ne zmanjka energije in volje. Na vsako spremembo - ko jo je zagodlo vreme in ko smo s težavo usklajevali termine - se je odzvala takoj in z že pripravljeno rešitvijo.

V tistem zgodnjem jutru je prišla urejena, na videz spočita, povsem pozitivna in pripravljena sodelovati. Na igrišču je animirala otroka, pozirala fotografu, mimogrede ji je uspelo posneti še video za Instagram zgodbo, potem pa je Auroro podojila kar na sovoznikovem sedežu. Postalo mi je jasno, da je tale mamica prav gotovo sposobna hkrati kuhati kosilo, pleskati strop in popravljati pokvarjen avtomobilček. Skratka, multipraktik.

 No, ja, saj je tudi težko, včasih energijo vlečem iz petnih žil, prizna Adrijana. Pogosto sem prisiljena delati več stvari hkrati. In velikokrat me to žongliranje ubije. Ne zavedam se, dokler se dogaja, potem pa pride za mano. Ampak brez dela bi težko shajala, ne bi se počutila izpolnjeno. 

No, mladost zagotovo pomaga. Energija, ki jo imaš pri petindvajsetih, je pač drugačna kot pri štiridesetih. Tudi zato sem zdaj res srečna, da sem otroka imela tako mlada, potrdi. Že po enem letu od prvega zmenka je Adrijana, ki je bila takrat še študentka velnesa, namreč nepričakovano zanosila. Ampak oba sva začutila, da je tako prav, in zdaj ne bi ničesar spremenila. 

 Kmalu po Maksovem rojstvu je Adrijana diplomirala in začela delati v digitalnem marketingu. Z novo odgovornostjo, predvsem pa z bistveno drugačnim urnikom sta z Žigo prenehala iskati presežne občutke in doživetja. Naučili smo se uživati v preprostih rečeh: skupnem sprehodu, sladoledu, kakšni urici samo za naju z Adrijano, pravi Žiga. Najpogosteje je to šele zvečer. In takrat je čas za Adrijanino strast - kuhanje. Cele večere bi lahko gledala kuharske resničnostne šove, se Adrijani takoj zasvetijo oči. V slovenski MasterChef so jo celo vabili, ampak čeprav ji Žiga pripisuje neusahljivo samozavest, se ji zdi, da še ni pripravljena za takšno tekmovanje. Za zdaj ji je povsem dovolj, da kuha doma, čeprav Žiga menda njene kuhe skoraj nikoli ne pohvali odkrito. Da ne bi postala prevzetna, takoj pojasni Žiga, Adrijana pa mu vrne: No, ja, saj mi pokažeš, da je dobro, ko me vprašaš, če lahko vzameš še več. 

 

 

Živeti zase, ne za druge

Maksa metanje na koš očitno ne zanima preveč. Tudi košarkarska žoga z igrišča večkrat poleti proti nogometnemu golu v bližini kot na koš. Maks me dolgo le od daleč opazuje z očitnim, a zdravim nezaupanjem. Hitro spoznam, da je umirjen in čustven deček. Približno tak kot Žiga - neprestano bi se cartal, ga opiše Adrijana, ki mu skrbno briše nosek in se ne obremenjuje preveč, ko stopi v blatno lužo. Žiga se s tem obremenjuje še manj. Pa ne, ker ne bi bil pozoren, ampak preprosto zato, ker mu oblačila ne pomenijo veliko. Imam tiste svoje štiri majice, nekaj hlač in par superg. Itak lahko nosiš samo ene naenkrat, se zasmeji.

Medtem ko Maks po igrišču potiska voziček, Aurora kraval okoli sebe prenaša nenavadno stoično. Mora biti takšna, če pa ima tako mamo in brata, pokomentira Žiga. Maks je sprva težje sprejel, da si naju bo delil s sestrico, pravi Adrijana, ampak zdaj je okej, če le dobi dovolj pozornosti, Aurora pa se tako ali tako prilagodi. 

Očitno sta starša poskrbela, da je pozornost pravično razdeljena med oba otroka. Pa tudi sicer je Adrijanino in Žigovo razmišljanje o starševstvu neverjetno prizemljeno: ljubeče, odločno, brez obilja igrač in vsega drugega, a z ogromno tistega, kar šteje - časa. Želita si, da bi se otroka naučila odločati sama zase, da se ne bi obremenjevala z mnenji drugih, ampak bi živela po svojih merilih, predvsem pa brez pehanja za raznovrstnimi všečki.

 

 

Adrijani, ki je sicer intenzivneje vpeta v življenje na družbenih omrežjih, je zato še toliko bolj pomembno, da Žiga ne čuti potrebe po objavljanju vsakega koščka njihovega življenja. Pravzaprav je njegova zadržanost dobra protiutež zame. Žiga je moj kompas za to, kaj je smiselno fotografirati, snemati in objavljati ter česa ne. In čeprav Žiga tega ne pove, pa nazorno pokaže, da je tudi Adrijana njegov najpomembnejši kompas. Spoštovanje med njima je čutiti v vsakem njunem stavku. Če sta značajsko bolj vsaksebi, pa sta nazorsko harmonična kot redkokatera partnerja. Ko na svetu nisi več sam in ko živiš v tako lepi skupnosti, kot jo je ustvaril ta par, je resnični smisel v tem, da trenutek uživaš zase in ne za druge.

 

Družina Dimec ne živi pravljice, je pa pa pravljično marsikaj, kar se ji dogaja.

 

Žiga in Adrijana Dimec sicer ne živita pravljice, čeprav je pravljično marsikaj, kar se jima dogaja. Živita pač roman z najrazličnejšimi odtenki, ki jih poznamo vsi. In s tem nimata nobene težave, predvsem pa se veselita vsega, kar prinašajo naslednja poglavja, tudi če so to selitve. Najpomembnejše je, da smo skupaj,pravita.

 

 

AVTO S KATERIM SE VOZI DRUŽINA DIMEC

ŠKODA SUPERB COMBI
Barva: siva kovinska
Motor: 2.0 TDI, 150 KM (110kW)

Zakaj ga ima rad Žiga? Ker meri 211 centimetrov, ki se sprva zdijo precej strašljivi, je bilo moje vprašanje povsem pričakovano. Kako se stlači v avto? Vrhunsko! Prostora je dovolj za moje noge in glavo, pri tem pa za mojim sedežem ostane še veliko prostora za otroka. Prostornost in varnost sta bili pri izbiri na prvem mestu, poleg tega pa se, kot pravi Žiga, ta avto ful lepo vozi.

Kaj o njem pravi Adrijana? Eh, to je naš peti družinski član. Vedno sem sicer govorila, da karavana pa že ne bom imela, potem pa sva se k sreči pustila prepričati. Zdaj sploh več ne razmišlja, kam bo dala kakšno torbo, ker zelo dobro ve, da bo prostora dovolj. Pred kratkim so imeli priložnost preizkusiti drug avto. Ampak že ko sem sedla vanj, je bilo jasno, da ŠKODA ostane. Preprosto obožujem ta avto.