Modeli
Meni
Path 2@2x

11.01.2017

Od(š)kodirajte tole!

Avto ima dandanes več skupnega z računalnikom kot s kočijo, iz katere izhaja. »Odkodirajmo« to skupaj!

Nekoč, že davno, je človek izumil kočijo. Potovanja na daljše razdalje so kar naenkrat postala udobnejša kot na hrbtih konj - a kaj, ko je bila kočija brez konj popolnoma neuporabna. Nato je človek izumil parni stroj in ni minilo dolgo, ko ga je neki norec poskusil namestiti na kočijo, da bi se ta poganjala kar sama. No, izkazalo se je, da zamisel le ni bila tako zelo nora, in dobili smo sicer primitivni, a vendarle pravi avtomobil. Ta je ob vsaki naslednji stopnici tehnološkega napredka tudi sam postajal vse naprednejši - razvoj je šel celo tako zelo daleč, da ima danes avto precej več skupnega z računalnikom kot s kočijo. 

 

 

Tehnologija in tehnološke rešitve, ki jih imamo danes za nekaj samoumevnega, so bile nekoč - pozor, pripravite se na razodetje - nekaj povsem novega. Uporaba mobilnih telefonov? Prava redkost še pred 30 leti. Menjavanje televizijskih kanalov kar s kavča? To je mogoče šele 60 let. Hlajenje pregretih bivalnih prostorov? Šele preteklih 90 let. Torej, dedki in babice, povejte nam kaj o vašem prvem srečanju s temi hudimi novostmi!

 

»Vsa družina se je zbrala v dnevni sobi, da bi prisluhnila radijskemu prenosu. Včasih so k nam prišli tudi sosedje, tako zelo pomemben in priljubljen je bil radio. Sporedu najbolj priljubljenih radijskih oddaj smo prilagajali celo naše dnevne aktivnosti.«

Ladislava, 95

»Na našem prvem televizorju smo programe lahko premikali le ročno, s pritiskom na gumb. A med gledanjem televizije mama in oče vseeno nikdar nista zapustila udobja kavča. Čisto vsakič, ko sta hotela zamenjati program, sva morala do televizorja jaz ali brat. Šele daljinec je leta kasneje prekinil to mučenje!«

Silvija, 73

»Vem, da ameriški predsednik Roosevelt ni maral klime v Beli hiši. Jaz sem si klimatsko napravo končno kupil pred dvema letoma in reči moram, da si življenja brez nje ne predstavljam več. Poletna vročina? Briga me! Z mojo klimo sem pripravljen tudi na zimske viharje. Isto mašino namreč lahko uporabljam tudi za ogrevanje, veste!«

Ivan, 87

»Spomnim se, da smo kar naenkrat morali imeti računalnik. Ne vem sicer, zakaj, a verjetno so bile glavni razlog računalniške igre, ki sta jih hotela igrati moja sinova. Kakorkoli že, mislim, da je s pojavom interneta računalnik resnično postal nepogrešljiv. Pa veste, kaj je tisto, kar pri njem najbolj cenim jaz? Programe za pisanje in elektronsko pošto. Vedno sem namreč pisal povsem nečitljivo.«

Peter, 68

»Nikoli se nisem naučila uporabljati računalnika in se tudi ne nameravam. Enako je s prenosnim telefonom. Doma imam sicer brezžični stacionarni telefon, mobilni pa nikakor ni zame. Vidim, namreč, kaj se dogaja, ko ga imaš. Neprestano te kdo kliče, kje si in ali kaj potrebuješ. Ne, ne rabim tega. Zase lahko čisto dobro poskrbim kar sama, hvala.«

Klara, 79

»Res rada fotografiram, in ko mi je vnuk podaril svoj odsluženi digitalni fotoaparat, je bil to zame pravi čudež. Pri mojem starem fotoaparatu sem vedno prezgodaj porabila film. Zelo zadovoljna sem, da to pri novem ni več težava. Vse, ki jih imam rada, tako vedno nosim s sabo v tej majhni škatlici.«

Viktorija, 76

Sodobni razvedrilno-informacijski sistem v avtomobilu

Radio je del vsakdana postal pred skoraj natanko sto leti, kmalu za tem pa tudi nepogrešljiv del avtomobilov. Najprej so bili avtomobilski radii okorni in izjemno dragi: težki so bili kot napolnjena potovalka in veljali skoraj tretjino cene vozila. S splošnim tehnološkim napredkom in še posebej z izumom tranzistorjev v letu 1947 pa so te naprave postajale vse manjše in vse cenejše ter kmalu postale tudi nepogrešljiv del razvedrila in informiranja med vožnjo.
Potem ko je bil leta 1968 v avto vgrajen prvi kasetnik, leta 1987 pa prvi predvajalnik CD-jev, je avtoradio danes del računalnika v krmilni enoti avtomobilov. Ta računalnik je, kot veste, sposoben veliko več kot le pretvarjati analogne radijske valove in digitalne signale v zvok. Lahko predvaja različne vrste zvočnih in video- posnetkov, lahko se poveže v internet, vodi voznika od izhodišča do cilja in še bi lahko naštevali. Tako, kot je radio postal nujen del avtomobila v preteklosti, so sodobni infotainment sistemi nujnost pri sodobnih avtomobilih.

Prostoročno odklepanje in zagon

Nove tehnološke rešitve prinesejo večje udobje - in tako je bilo tudi pri iznajdbi daljinskega upravljanja. Televizorji so osrednje mesto v dnevnih sobah začeli zavzemati v letu 1950, a šele šest let kasneje je bil razvit prvi daljinec. To je bila prava mala revolucija, saj za menjavo programa nadležno vstajanje s kavča ni bilo več potrebno. Udobje daljinskega upravljanja aparatov se je kmalu preselilo tudi na druga področja človekovega življenja. V avtomobilski industriji je bil prvi sistem, s katerim je bilo s pritiskom na gumb možno odkleniti in zakleniti vozilo, razvit v letu 1982. Sodobni napredni sistemi pa omogočajo, da vozniki avto odklenejo, zaženejo in zaklenejo, ne da bi sploh vzeli ključ iz žepa ali torbe. Udobje v vsej svoji veličini!

Klimatska naprava v avtomobilu

Vse odkar so bile v začetku dvajsetega stoletja prve klimatske naprave vgrajene v stavbe, ljudje kar nekako pričakujemo, da bodo prostori primerno hlajeni, kjerkoli se pač znajdemo - v bolnišnicah, bankah, trgovinah, gledaliških dvoranah, vlakih, avtobusih, v naših domovih in avtomobilih. Prav v avtomobilih je klimatizacija ključna. Brez klime je vožnja v poletnih mesecih lahko neznosna, saj se avtomobili zaradi steklenih površin v sončnem vremenu zelo segrejejo. Pozimi pa prav s pomočjo klimatske naprave hitro odpravimo vlago v avtomobilu in se tako izognemo zamegljenim steklom. Čeprav jo danes dojemamo kot nekaj samoumevnega, klima še zdaleč ni bila vedno standard. Avtomobili so prve dobili v tridesetih letih 20. stoletja, vendar se je ta inovacija vanje povsem »zasidrala« šele v petdesetih. Od takrat poti nazaj ni bilo več.

Računalniki v avtomobilih

Ko so osebni računalniki sredi osemdesetih začeli zasedati prostor na mnogih pisarniških mizah in v nekaterih domačih delovnih kotičkih, se je računalnik dejansko razvijal že dvesto let. A če so osebni računalniki najprej predvsem vplivali na življenja pisarniških delavcev, so v naslednjih desetletjih postali nepogrešljiv podaljšek življenj skoraj vsakega posameznika: pametni telefon, ki redko zapusti naše roke, žepe in torbice, je dejansko osebni računalnik, pomanjšan na velikost dlani. Podobno, kot je računalnik postopoma postal nepogrešljiv del naših življenj, je postopoma postajal tudi nujen sestavni del avtomobilov. Najprej je bil uporabljen zgolj za nadzor nad izpusti, danes pa nadzira vse, kar se med vožnjo dogaja: zaviranje, klimatsko napravo, infotainment sistem, vodljivost avtomobila in njegovo stabilnost itd. Hm, kdo torej zares vozi?

Telefon v avtomobilu in povezljivost nasploh

Mnogo tehnoloških novosti je bilo v avtomobile uvedenih šele po tem, ko so se že uveljavile v družbi. Pri mobilnih telefonih je zgodba obrnjena. Prvi mobilni telefon je bil dejansko avtomobilski telefon. Prvi klic iz avtomobila je bil opravljen v letu 1946, celih 27 let pred uveljavitvijo prvega mobilnega telefona in 37 let, preden je na tržišče prišel prvi komercialni mobilni telefon. Avtomobilski telefoni so nato sicer izgubili tekmo z njihovimi potomci. V letu 2001, ko smo lahko mobilni telefon prek tehnologije Bluetooth povezali z avtomobilskim zvočnim sistemom in mikrofonom, potrebe po avtomobilskih telefonih preprosto ni bilo več. Nedvomno pa so avtomobilski telefoni že pred osemdesetimi leti nakazali smer razvoja: sodobni vozniki vozijo vozila, ki so lahko neprestano povezana s satelitskimi navigacijskimi sistemi, v medmrežje in z drugimi storitvami. Vozila tako niso več zgolj povezljiva s telefoni in pametnimi telefoni, ampak so dejansko sama postala pametna. Saj veste - Simply Clever.

Svetlobna tipala in videokamere v avtomobilih

Uveljavitev digitalnih fotoaparatov v letu 1990 je povsem spremenila svet fotografije. Te naprave za fotografiranje so iz tovarn prišle opremljene s programsko opremo, ki je uporabnikom omogočila posneti kakovostno fotografijo brez posebnega truda. In še več, ko fotografija ni uspela, jo je bilo mogoče izbrisati in tako narediti prostor za nove. To je bila prava revolucija v primerjavi s fotografiranjem na film - revolucija, ki pa ne bi bila mogoča brez na svetlobo občutljivih elektronskih tipal, razvitih v letu 1969. Taista tipala so, primerno programirana in povezana z drugimi tipali, kasneje našla pot tudi v avtomobile. Sistemi, ki voznika opozorijo na to, da je zašel na nasprotni vozni pas, temeljijo na teh senzorjih. Na tipalih pa je utemeljen tudi video sistem, ki omogoča lažje parkiranje in splošen pregled nad tem, kaj avtomobil obkroža. Uporaba različnih tipal in druge elektronike bo sicer svoj pravi potencial šele dokazala in morda ponovno sprožila revolucijo - tokrat bo to uveljavitev samovozečih avtomobilov.

 

Najprej so to bile strogo zaupne zadeve. Ko pa so se oznake tajnosti le otresle in se končno pretihotapile tudi v avtomobilizem, so svet vozil preoblikovale do temeljev. Vpliv tehnoloških rešitev, ki so bile razvite za uporabo pri raziskovanju vesolja, v letalstvu, pri dirkanju ali vojskovanju, je bil tako globok, da si avtomobilov brez teh rešitev sploh ne moremo več predstavljati. Že veste, o čem govorimo?

 

Gladko in zanesljivo zaviranje

Letala za to, da se poženejo s tal, ne potrebujejo samo izjemne hitrosti. Potrebujejo tudi zanesljive zavore, da lahko v vseh vremenskih razmerah varno pristanejo. V preteklosti je pristajanje predstavljajo velik izziv. Letalske zavore so tako zelo zavrle kolesa, da so se ta zablokirala in nato povzročila pok gum ali pa zdrs in posledično izgubo nadzora nad letalom. Končno se je nato le uveljavil sistem, ki je letalo zaustavil še pred koncem steze in ne da bi se medtem kolesa popolnoma zaustavila. Razvilo ga je podjetje Dunlop v 50. letih prejšnjega stoletja. Sistem proti blokadi koles (Anti-lock Braking System - ABS) pa se je v avtomobilih množično uveljavil šele sredi sedemdesetih. Princip delovanja je pri avtomobilih enak kot pri letalih: sistem zagotavlja, da se kolesa ob zaviranju še naprej vrtijo, voznik pa lahko zaradi tega lažje obdrži nadzor na vozilom.

Udobna vožnja

Vožnja z avtomobilom mora biti kar se da prijetna in varna. Zato morajo avtomobili kar se da malo občutiti luknjasto ali neravno cestišče. Eden prvih in odločnih korakov proti temu cilju je bil narejen v Formuli 1. Ekipa Lotus je v osemdesetih razvila prvo aktivno vzmetenje. Ta del vozila, ki povezuje kolesa s šasijo, so opremili s tipali, ki so zbirala podatke o vozilu in progi. Podatki so se stekali v centralni računalnik, kjer so se obdelovali in nato narekovali, koliko se morajo vzmeti spustiti ali dvigniti, sprostiti ali otrdeti, da bi kolesa vedno ostala trdno na tleh. Čeprav je uporaba aktivnega vzmetenja danes rezervirana za avtomobile višjega cenovnega razreda, je znanje, pridobljeno v dirkanju, dejansko v uporabi v vseh avtomobilih. Sodobna elektronika in novo pridobljene izkušnje v drugih motorističnih športih izdelovalcem avtomobilov omogočajo, da ponujajo voznikom vse boljši nadzor nad vozilom, potnikom pa vse večje udobje in boljšo potovalno izkušnjo.

Avtomobili, polni tehnologije

Sodobni avtomobili so polni tehnoloških rešitev, pa vendar še vedno zelo prostorni. Kako je to mogoče? Ker je v avtomobilu tako veliko elektronike, mar ne bi moralo biti v njem tudi veliko žic, ki bi zapolnile potovalno kabino? Vse odkar je nadzor nad elektronskimi komponentami prešel na računalnik, nameščanje novih elektronskih komponent ni več prostorska težava. Da bi delovale, namreč ni treba instalirati novih žic in stikal. Zadostuje že priklop na obstoječe omrežje, ki ga nadzira računalnik, in nekaj programiranja. A kako so mesto v avtomobilu sploh našli računalniki? Najprej so morali postati manjši, to pa se je zgodilo predvsem zaradi ameriške vesoljske agencije NASA. Pri graditvi vesoljskega plovila, ki bi pristalo na Luni, je NASA potrebovala izjemno vzdržljivo, a lahko in učinkovito elektroniko. Zato so znanstveniki po njenem naročilu izdelali integrirano vezje. To je bilo predhodnik mikročipa, ki se danes uporablja v skoraj vseh elektronskih napravah in v vsakem avtomobilu.

Nočni vid

Ljudje se v temi ne gibljemo ravno spretno, zato je v vojskovanju vsak, ki bi ponoči videl kot podnevi, v veliki prednosti pred drugim, ki tega ne zmore. Nič presenetljivega torej ni, da so bili vojaki prvi, ki so preizkusili tehnologijo, ki je omogočala primerno vidljivost tudi v mraku. To je bilo menda že davnega leta 1939 v Nemčiji. Sposobnost videti v temi se je od takrat razširila tudi na (nekatere) avtomobile. S pomočjo infrardeče ali na temperaturo občutljive kamere lahko avtomobili zaznajo pešce in živali ter voznike nanje opozorijo, še preden bi jih zagledali sami. Vožnja je tako bolj varna za tiste za volanom in one, ki imajo radi nočne sprehode.

Satelitsko vodenje

Potovati od točke A do točke B ne bi bilo tako enostavno brez satelitske navigacije. Satelitske navigacije pa najverjetneje ne bi bilo, če je ne bi za svoje namene potrebovala ameriška vojska. Ko je Sovjetska zveza leta 1957 v orbito izstrelila satelit Sputnik, so njegovo pot spremljali tudi ameriški znanstveniki. Ugotovili so, kako s tal spremljati lokacijo satelita, pa tudi, kako bi lahko s sateliti sledili objektom na tleh. Že leta 1959 je ameriška mornarica na podlagi teh opažanj zgradila prvi navigacijski sistem, vendar je nato minilo še 24 let, da je sistem postal na voljo tudi »navadnim« ljudem - tajen je bil, vse dokler ameriški predsednik Reagan ni odločil nasprotno. Potrebna pa je bila še ena odločitev ameriškega predsednika, da je sistem GPS postal to, kar je danes. Poln signal je civilno prebivalstvo smelo začeti prejemati šele po dekretu predsednika Clintona leta 2000.