Modeli
Meni
14.04.2017

Je to glasba?

Sašo Avsenik, Begunje na Gorenjskem

 

»Čeprav si danes denar služim z glasbo, sem v času šolanja tudi sam poprijel za druga dela. V hotelu na Bledu sem recimo delal na parkirišču in pomagal pri prtljagi gostov,« o svojih delovnih navadah pripoveduje 25-letni Sašo Avsenik, vnuk legendarnega Slavka Avsenika.

Glasba ga je spremljala od malih nog, resneje pa od 16 leta dalje, ko je sestavil svojo prvo glasbeno skupino. A to ni bil narodno-zabavni ansambel, temveč rockovska zasedba, kjer se je najprej preizkusil v igranju bobnov. »Bili smo še zelo mladi in imeli smo zelo različne predstave o našem delu. Že po letu dni sem tako presedlal na Avsenikovo glasbo, a za bobne še vedno pogosto sedem. Zlasti kadar igramo kakšne bolj zabavne ritme,« dodaja.

Njegova prva in največja ljubezen ostaja harmonika, ki se jo je v glasbeni šoli začel učiti pri osmih letih, z opazovanjem svojega dedka pa že veliko prej. »S starim atom sva v otroštvu veliko časa preživela v dnevni sobi v Begunjah, ko je on vadil, jaz pa sem ga le poslušal in zraven morda gledal televizijo,« se svojega otroštva spominja Sašo, ki pravi, da priimek Avsenik sicer res lažje odpre kakšna vrata, a hkrati s sabo nosi tudi zelo visoka pričakovanja. Tudi zato na okoli 180 nastopih, ki ga s skupino čakajo v tem letu, dajejo vse od sebe.

Stari ata, kot je Sašo klical svojega slavnega dedka Slavka, mu je poleg ljubezni do glasbe predal še en, za Avsenike zelo pomemben košček zgodovine - svojo harmoniko. Na božično jutro pred desetimi leti ga je namreč poslal do prtljažnika svojega avtomobila, kjer ga je čakala 40 let stara Hohnerjeva harmonika, s katero so bile posnete vse Avsenikove skladbe od leta 1972! Sašo se dobro zaveda, kakšno veliko darilo in čast je to bilo!

»Večji del svojega časa preživim na poti in na nastopih v tujini, od Avstrije, Nemčije do Švice in tudi Nizozemske. Letošnje rekordno število nastopov že kaže, da ne bomo veliko doma.« Ravno zaradi svojega dela Sašo ceni vsak trenutek, ki ga lahko preživi z družino in v domačih Begunjah, kjer sta si z dekletom že ustvarila lastno gnezdece.

Tam ga bomo zelo verjetno našli tudi čez deset ali dvajset let, ko bo glasbeno tradicijo Avsenikov nosil in razvijal še naprej. Tudi v družbi svojega naraščaja, na katerega, kot je razbrati iz njegovih besed, ne bo treba več dolgo čakati.