Modeli
Meni
14.04.2017

Je to notranji mir?

Vladimir Habjan, Kamnik

 

»Že pri devetih letih sem z očetom in starejšim bratom Kamniško - Savinjske Alpe prehodil podolgem in počez ter pri tem doživel marsikaj. Spomnim se pohajkovanja po Veliki Planini, ko nas je ujela megla in smo kar nekaj časa blodili v krogih in srečevali svoje stopinje,« se otroštva v hribih spominja 59-letni Vladimir Habjan. Danes ravno Veliko Planino pogosto obišče, a ne več toliko za zabavo, temveč kot član Gorske reševalne službe Kamnik, ki na Veliki Planini opravi večji del svojih reševalnih akcij.

»Čeprav je oče umrl, ko sem imel 12 let, moja ljubezen do gora ni odšla z njim. Nekaj časa sem se sicer malce iskal, potem pa sem se najprej vključil v mladinski odsek planinskega društva, nato med gorske stražarje in vodnike, nazadnje pa še med alpiniste in gorske reševalce.« Gorske dogodivščine je združil v knjigi Čez rob, ki ji je kasneje sledila še knjiga Živeti z gorami. Ta je nastala na podlagi zgodb in pripovedi ljudi, ki jih je Vladimir srečal na svoji poti. Na papir je tako ujel tudi zgodbo nekega alpinista, ki mu je med plezanjem po grebenu v nogo priletel kamen in tam zapičen tudi ostal. »Predstavljate si lahko bolečino. Možakarju se je kljub temu uspelo zavleči na varno za neko skalo, kjer je padel v nezavest. Ko se je malce omotičen po nekaj časa zbudil, se je le toliko spravil k sebi, da se je odvlekel v dolino,« pripoveduje Vladimir.  A vse zgodbe in gorske reševalne akcije, v katerih je sodeloval, se niso končale s srečnim koncem.

Res pa so prav takšne tiste, ki mu dajejo zagon pri delu prostovoljnega reševalca. »Gorskim reševalcem sem se pred 25 leti pridružil, ker sem hribe v okolici Kamnika takrat že resnično dobro poznal in ker sem želel pomagati ljudem, ki se v tem okolju znajdejo v stiski,« pripoveduje in dodaja, da bo kljub veselju do reševanja počasi le čas, da izpreže in delo prepusti mlajšim generacijam.

Kadar ni v hribih, Vladimir v delovni sobi prebira domače in svetovne književne klasike ali sam preliva besede na papir. Čeprav dela kot novinar pri reviji in portalu Naš stik, se namreč tudi v prostem času posveča pisani besedi. »Že v osnovni šoli sem sodeloval pri pisanju in urednikovanju šolskega glasila, kasneje pa sem pisal za številne revije in časopise. Od tam me je pot vodila do pisanja knjig in vodnikov, od leta 2001 pa velik del mojega prostega časa predstavlja tudi urednikovanje najstarejše slovenske revije Planinski vestnik,« razlaga Vladimir, ki je napisal še gorniške vodnike Manj znane poti slovenskih gora, Zimski vzponi v slovenskih gorah, Brezpotja, je pa tudi soavtor izletniškega vodnika Naravne znamenitosti Slovenije, planinskega vodnika Kamniško-Savinjske Alpe, planinskega vodnika Karavanke in planinskega vodnika Tržič ter knjig Reševanje v gorah in Želja pomagati.

Idej za pisanje, pravi, mu nikoli ne zmanjka: »Zgodb je še veliko, za vsaj še nekaj knjig. Morda nekoč, ko bom v pokoju, najdem čas tudi za pisanje romana.«