Modeli
Meni
22.02.2022

Župnik Martin

Z mladim grosupeljskim župnikom Martinom Golobom po poteh njegove župnije, prve in za zdaj edine v Sloveniji, v kateri pred cerkvijo stoji tudi polnilnica za električne avtomobile tamkajšnjih petnajst tisoč faranov.

 

 

V meglenem novembrskem jutru sem se pripeljala pred cerkev in priključila električni ENYAQ iV na polnilnico MOON. Župnik Martin Golob, ki je s svojimi videoprispevki povsem nenačrtovano postal spletna senzacija, naju je s fotografom pričakal široko nasmejan. Njegov notranji svet, ki ga z javnostjo deli v posnetkih, je bogat in zanimiv, njegova najljubša aktivnost - vožnja po brezpotjih - pa se morda zdi nezdružljiva z duhovniškim poklicem. A strast, s katero živi svoje življenje, se odraža tudi v njegovi neskončni ljubezni do ljudi. 

Toda še preden mi ga po hitrem pozdravu uspe kaj vprašati, mu že zazvoni telefon. Tega dne delavke Karitasa vabi na kosilo, pa mu ena od gospa sporoča, da ne bo mogla priti. Potrpežljivo jo posluša in sočutno komentira. Kaplan Peter, ki nam dela družbo, pove, da Martinov telefon ne neha zvoniti. Župnik Martin, kot ima sam rad, da ga kličejo, sicer ima določene uradne ure pisarne, ampak že po nekaj minutah mi je jasno, da so te napisane bolj zaradi reda. Pravi, da so farani vedno dobrodošli, se pa vseeno že na spletni strani župnije opravičuje, naj mu ne zamerijo, če ga ni doma.

 

 

Vaši farani vas kar takole pokličejo? 

Ja, seveda, saj imajo mojo telefonsko številko. V Bohinju, kjer sem služboval prej, sem poznal vse, tu pa je bistveno večja župnija. Ker sem v Grosupljem šele eno leto, še ne vem vseh imen, ampak se trudim. Smo se pa duhovniki vajeni neprestano oglašati na telefon, tudi ob zgodnjih in poznih urah. Ljudje pogosto pokličejo kar tako, včasih pa so tudi v resnih stiskah. 

Pa so zadnje čase stiske večje?

Ja, čudni časi so, vzdušje je precej naelektreno. Čuti se, da so ljudje razdeljeni, prag tolerance je malo nižji. Zato moramo tisti, ki delamo z ljudmi, zdaj imeti še malo več potrpljenja. Seveda so časi zahtevni, ni pa konec sveta. 

Katero lastnost je dobro imeti, če delaš z ljudmi?

Rad moraš imeti ljudi in rad moraš biti z njimi. Tega se ne moreš naučiti. Ampak vsem je dano imeti rad ljudi, res pa je, da moraš to danost sprejeti in deliti. Ne sme te biti strah ljudi. K njim je treba pristopiti z veseljem, včasih je treba tudi dati pobudo. Pri tem pomaga odprt značaj. 

 

"Seveda so časi zahtevni, ni pa konec sveta." 

 

 

Odprtost duhovnikov je sploh dobro sprejeta, mar ne?

Mislim, da je. Eden izmed razlogov, zaradi katerih sem začel razmišljati o duhovniškem poklicu, je bil tudi zgled našega župnika. Zanimiv je bil, priljuden, rad je imel vožnjo z avtomobilom. Seveda sem želel biti kot on.

In vsaj malo tudi ste. Zelo radi vozite hitro. 

Ja, no, kolikor lahko. Obožujem opazovati, kaj vse avtomobil zmore, kako se pelje, rad imam njegov zvok, ko se trudi in grize, ko mislim, da ne bo šlo po hribu navzgor, pa kar nekako gre. So mi pa na splošno zelo všeč adrenalinske izkušnje. Rad plezam, skočil sem že s padalom v tandemu, vozim kolo ... 

Stojiva med staro in sodobno cerkvijo ter od daleč opazujeva župnišče, ob katerem je v zadnjem letu uredil bogat zelenjavni vrtiček. Poleti se je v svojem vlogu - videoposnetke snema že tri leta - pohvalil s paradižniki, solato, papriko. Pred župniščem stoji njegov stari terenec, Lada Niva, s katero odkriva okoliške gozdne poti in brezpotja. 

 

 

Župnikovat ste prišli v novo cerkev, pred katero imate polnilnico MOON za električne avtomobile, snemate vloge, aktivni ste na družbenih omrežjih, v času koronakrize ste prvi pripravljali virtualne maše, organizirali ste celo drive-in blagoslov.

Seveda, bog ne izbira medija. Z vero je podobno kot s starševstvom. Tudi za sodobnega otroka imajo starši še vedno zelo pomembno mesto. Enako pa ima Cerkev tudi za mlade še vedno pomembno mesto. Veliko mladih pride k maši že navsezgodaj, pa ne zato, ker bi morali, ampak ker se jim, kot pravijo, dan tako začne osmišljeno. Nekateri pridejo zvečer odložit vse skrbi in težke preizkušnje, ki so se nabrale čez dan. Pa saj smo ljudje vseskozi bili in bomo enaki: smo čuteči, hrepenimo po ljubezni, sprejetosti in svobodi. Nekaterim ljudem pot do tega kaže vera.

Hkrati pa vi s svojim zgledom tudi kažete, da je življenje lepo zaradi toliko različnih stvari, ki jih lahko počnemo. Kaj še dodatno polni vaše življenje? 

Tudi župniki moramo biti pozorni, da ne pregorimo. Razdajamo se ter se lahko izčrpamo fizično in psihično. Obleka nas ne naredi nadljudi. Zato se mi zdi sprostitev zelo pomembna. Rad se družim, obnavljam, urejam, ustvarjam, sem z ljudmi vseh starosti. Z veseljem igram nogomet z otroki, debatiram z mladimi, tudi s starejšimi mi je fino. Rad pa tudi igram videoigre, pomagam na domači kmetiji v Šmartnem pri Litiji ... Pač rad živim! 

Ampak kdor živi, tudi greši, kajne?

O, ja, seveda. Zato pa tudi redno hodim k spovedi. 

Kakšne grehe pa priznate?

To se pove samo pri spovedi (se široko nasmeje). No, nič takega. Ampak priznam, da prehitro vozim, sem včasih nespoštljiv do drugih udeležencev v prometu, vede in nevede tudi koga prizadenem. Preklinjam sicer ne, sem pa kdaj lahko tudi len in kak dan po nepotrebnem zapravljam čas. Jezen pa nisem prav pogosto, jeza mi hitro popusti. 

Ampak gotovo se pri delu z ljudmi srečujete tudi z negativnimi občutki. Kako se spoprimete z njimi?

Običajno počakam nekaj dni, da se ohladim. Sem se pa tudi naučil, da ne pomeni, da sem jaz slab človek, če se kdo verbalno spravi name. Teh reči ne jemljem več tako osebno. Me pa vedno pomiri, če sedem v cerkev, si privoščim sprehod ali se pogovorim s prijateljem. To zmeraj pomaga. Je pa treba v življenju tu pa tam tudi malo stisniti zobe. Prav gladko ne gre nikomur. Včasih je treba tudi kaj potrpeti, to je čisto življenjsko. Kdaj se srečaš s temo in ne veš, kam naprej. Potem pa spet pride kak lep dan, ko si poln energije in je življenje znova svetlo. Vsak potrebuje nekaj, kar ga pomiri; za nekoga je to vera, za drugega šport, meditacija.

 

"Priznam, da prehitro vozim, sem včasih nespoštljiv do drugih udeležencev v prometu, vede in nevede tudi koga prizadenem. Preklinjam sicer ne, sem pa kdaj lahko tudi len." 

 

 

Kam pa si greste izčistit glavo?

Res mi veliko pomenita gibanje in druženje. Rad grem na izlete na Primorsko in Štajersko. Vem, da čas za gibanje ni nikoli vržen stran. Sicer imam strašno rad potovanja, romanja. Letos sem bil dvakrat v Medžugorju, poln avtobus nas je šel. Zame je že to dopust, da kam gremo, skupaj kakšno zmolimo in pojemo dobre čevapčiče, lepinje, kajmak ... Vrhunsko! Jem pa res rad. Več je mesa, bolje je. No, zelja ne maram preveč, se obesi na rebra, veste (in se s krohotom nasmeje). Velikokrat pa izlet kombiniram s kakšnim obiskom. Rad se zapeljem na Lipoglav, potem pa hodim po okoliških poteh in mimogrede obiščem farane, ki ne morejo v cerkev ali pa potrebujejo samo pogovor in pomoč. 

Skupaj se zapeljemo do podružnične cerkve v Lipoglavu. »Kot v letalu!« komentirata pospeške električnega SUV-a znamke s krilato puščico župnik Martin in kaplan Peter, ki se nam je pridružil v iskanju sonca. »Zelo lahkotna vožnja je tole. In takoj zagrabi, ko pritisneš na plin.« Po le nekaj minutah začne skozi meglo prodirati sonce. Martin je navdušen, pristno občuduje lepoto pozne jeseni. Na toplem soncu se zdaj še bolj sproščeno pogovarjamo, hkrati pa smo že odprti tudi za bolj filozofske teme.

 

 

Kako vi doživljate koronačas, ki je za številne poln izzivov?

Meni se to zdi res lep čas. Mislim, da je zelo dober za sodobnega človeka, ker nam da marsikaj misliti. Malce so se stvari izčistile, izrazile v pravi luči, začeli smo razmišljati tudi o kakšnih rečeh, o katerih se prej nismo pogovarjali. Zdravje bistveno bolj cenimo, solidarnost je dobila nov pomen, jasno je postalo, da nihče ni sam na svetu in moramo paziti drug na drugega. Ta čas nam je dal vpogled v to, da ljudje nismo nikakršni bogovi in nas lahko na kolena spravi miniaturna, nevidna stvar. Elastičnost, prilagodljivost je v družbi izjemno pomembna in zdaj smo se je (spet) malo spomnili. No, te elastičnosti se zagotovo naučiš v veliki družini. Ja, v veliki družini res ni prostora, da bi gledal samo nase. Tudi sam sem iz precej velike družine, šest bratov nas je. 

O, moj poklon vašim staršem, da so preživeli vzgajanje šestih fantov. 

Moja mama je vedno rekla, da smo otroci njej in očetu v življenje prinesli samo veselje. Zelo sta hvaležna, da smo kolikor toliko normalni (se na široko nasmeje).

 

"Zares mislim, da je to naša realna prihodnost. Čez deset let bo električnih avtomobilov bistveno več. Elektrika pač res ni več samo modna muha."

 

 

Kaj pa vi, Martin, znate delati zelo dobropoleg svojega poklica, seveda?

Voziti traktor (izstreli kot iz topa). Orjem, spravljam seno, nakladam, to znam in zelo rad počnem. 

Se pa gotovo tudi vi kdaj pri čem zmotite. 

Ja, seveda se, čeprav se vsaj na duhovniško delo vedno zelo pripravim. Pogreb, denimo, vselej izpeljem brez napak, dostojanstveno. Vendarle je to zelo občutljiv dogodek. S čustvi ljudi se ne smemo igrati. Ljudem je treba takrat pokazati čim bolj natančno pot upanja, ker potrebujejo nekaj oprijemljivega.

Smrt verjetno pri vas ni tabu.

Ah, kje pa. A za razmišljanje o smrti moraš biti zrel, sodobni človek pa si vseeno malo zakriva oči pred njo. Ampak pogovarjati se o tem je nekaj najosnovnejšega, človek se o tem neprestano sprašuje.  

Župniku Martinu spet zazvoni telefon. Pravzaprav ne mine niti deset minut, da ne bi prejel vsaj enega telefonskega klica. Vse izpelje spoštljivo, umirjeno, pomirjujoče, pozitivno. Vsem na koncu začeli vse dobro. Medtem kaplan Peter pokaže posnetek, kako sta se z Martinom vozila po divjih brezpotjih Pugleda, Martin pa mimogrede pripravi okrepčilo. 

 

 

Ali v župnišču večino stvari postorite sami?

Ja, seveda, le kuha nam običajno gospa, ki ji za to tudi plačamo. Sicer pa pere vsak zase, vsi čistimo. Edino, česar ne maram, je pisarniško delo. Vpisovanje v knjige, birokracija, priprava papirjev - to delo mi res ni blizu. Pospravljam pa zelo rad, ker se potem tudi pozna učinek dela. Tudi med likanjem se sprostim. Sicer pa nisem prav perfekcionist, po eni strani mi improviza-cija predstavlja celo adrenalinski užitek. Če imam veliko opravkov, sem kar vznemirjen, ko razmišljam, kako bom vse izpeljal, zvečer pa sem zadovoljen, ko vse opravim. 

Ampak če si vsak dan zadate preveč ciljev, ste na koncu dneva lahko tudi razočarani. 

Ah, če ne gre, pač ne gre. Ne ubijam se preveč, nikakor pa se ne spopadam z razočaranji. Pred cerkvijo sem denimo namestil že nekaj avtomatov za kavo, pa so nam vse po vrsti razbili. Seveda si misliš, ali je to res potrebno, ampak ne bom gojil razočaranja, čeprav sem to storil z lepimi nameni. Tudi (navidezne) poraze je treba sprejeti, ne ustavljam in ne zatikam se ob takšnih ovirah. 

Pa imate v celem dnevu sploh kaj miru?

O, ja, seveda, si ga vzamem. Ob šesti uri v cerkvi skupaj s kaplanom moliva. To utrjuje najino prijateljstvo, to je najin jutranji obred. Ni drugega trenutka v dnevu, ki bi bil tako miren. Rad se pohvalim s tem obredom, veliko mi pomeni. To je dragocen čas, dan je potem čisto drugače obarvan. 

 

"Ob šesti uri v cerkvi skupaj s kaplanom moliva. To utrjuje najino prijateljstvo, to je najin jutranji obred. Ni drugega trenutka v dnevu, ki bi bil tako miren. To je dragocen čas."

 

 

Zakaj pa so obredi, v vašem primeru molitev, tako pomembni?

Če kot duhovnik ne bi molil, bi postal obrtnik. V vsako stvar se je treba poglobiti, tudi na primer v starševstvo ali partnerstvo. Sicer vse ostane zelo platonično, hkrati pa nimaš energije za reševanje težav, ki v življenju vedno nastanejo. V novi župniji tudi jaz doživljam stvari, v katerih se ne znajdem ali so zame nove in mi morda še ne gredo najbolje. Ampak seveda ne bom obupal in zamenjal župnije, poglobil se bom in poskušal ugotoviti, kaj lahko naredim. Enako je pri partnerstvu in starševstvu. Če se partnerja znajdeta v krizi, se je treba vprašati, zakaj je prišlo do tega, treba je poskušati rešiti, osvežiti odnos, se poglobiti in ne takoj iskati druge priložnosti. Včasih je dovolj samo prebarvati stene, pa je že drugače, bolje. 

Torej brez truda ni svobode, lepote, lahkotnosti? 

Točno tako. Izziv je v vseh časih enak: ali se boš odločil za bližnjega ali zase. Ali boš hranil svoj trebuh ali pa boš delček sebe pripravljen dati bližnjemu. Če skrbiš samo zase, si nejevoljen, nesrečen, ne boš svoboden. Svoboda pač prihaja od znotraj. Veste, mož in žena nista vezana, ampak se drug drugemu podarjata. Ko se poročita, se ne odrečeta svobodi, ampak sta še bolj svobodna, ker od takrat naprej vesta, komu se podarjata. To je izziv sodobnega človeka: ostati svoboden pravzaprav pomeni, da ti ni težko delček sebe dati drugim. To je čudna logika, ampak pri človeku drži, da več ko daje, bolj je srečen. Slovenci to vemo, zato nam tudi dobrodelne akcije tako uspevajo. 

Spet se usedemo v naš ENYAQ iv in se odpeljemo po makadamskih poteh v okolici, tokrat z župnikom Martinom za volanom. S fotografom nama razkazuje bližnjice in skrite kotičke svoje župnije. Pospeški v električnem avtomobilu z drugim voznikom dobijo nov pomen. Res rad vozi hitro, je pa hkrati tudi dober šofer. »Dobro gre in lep ekran ima. Pred tridesetimi leti si bil lahko vesel, če si imel doma tako veliko televizijo,« se zasmeje Martin in z velikim užitkom pritisne na pedal za plin, a se pred nami pojavi nedeljski voznik. 

 

Pred grosupeljsko cerkvijo stojita dve polnilnici MOON Community, vsaka z močjo polnjenja do 22 kilovatov. Gre za eno najnaprednejših polnilnih postaj na svetu, ki predstavlja najboljšo kombinacijo oblikovanja, funkcionalnosti in povezljivosti. Tako je polnjenje električnega vozila med obiskom svete maše varno, preprosto in predvsem hitro. 

 

Se na cesti kdaj jezite na druge voznike, ki so prepočasni?

No, včasih tudi. Ampak potem pomislim, da je mogoče moj angel varuh, ki želi, da grem počasi, in me varuje pred kakšno nesrečo, ki bi se lahko zgodila, če bi bil sekundo hitrejši. Je že prav tako. 

Pa vaši farani sploh imajo električne avtomobile?

Ja, najmanj za štiri družine vem, da prihajajo k maši in pred cerkvijo polnijo svoja vozila. Je pa zanimiva zgodba, kako je električna polnilnica dobesedno prišla k nam. Poleti sem za pokušino vozil električnega Porsche Taycana in sem bil seveda navdušen, nakar so mi pri Porsche Leasingu in znamki MOON ponudili, da v sodelovanju z avtohišo Pan-Jan pred cerkvijo postavijo električni polnilnici. Sicer pa tudi zares mislim, da je to naša realna prihodnost. Čez deset let bo električnih avtomobilov bistveno več. Elektrika pač res ni več samo modna muha, ampak je avtomobilska industrija v razvoj te tehnologije vložila toliko časa, truda, energije in denarja, da ne more in ne sme iti v nič. 

No, verjetno tudi vi v duhovniški poklic vlagate veliko energije. Pa gre kdaj v nič?

Zdi se mi, da ne. Tudi če je kdaj zelo težko, je moje delo zelo plemenito oziroma dragoceno. Čudovito je, da lahko ljudem v najhujših in najintimnejših trenutkih stojim ob strani. Tu in tam ni lahko najti besed, ampak tudi biti tiho lahko pomaga. Včasih je dovolj tudi prisotnost in besede niso potrebne. V takih trenutkih spoznaš, kako neprecenljivo je biti duhovnik. Z iskrenostjo in srčno prisotnostjo se veliko da, sploh ko ljudje vidijo, da so nameni čisti. Da, to je zelo dragoceno. S tem raste odnos in se poglablja. Gradnji odnosov se tudi duhovniki intenzivno posvečamo. 

Verjetno lahko s svojo odprtostjo marsikoga razorožite.

Ja, se strinjam, vsekakor, tudi na cesti. Tudi če se v prometu kaj zmotim in se kdo jezi name, raje veselo pomaham nazaj, se z gesto opravičim in je takoj bolje. V prometu smo pač vsi, ni popolnega voznika. Pa saj je enako v življenju. Je pa vedno treba imeti v mislih, da vsak v srcu bije svojo vojno. 

Sočutje kar veje iz vas. Od kod prihaja? 

Iz družine, zagotovo. Tega se ne moreš naučiti, to moraš opazovati pri ljudeh, ki so ti zgled. Meni so bili zgled moji starši. Do vsakega človeka, ki je prišel ali so ga srečali, so bili pozorni. 

Pa vam je kdaj v breme, da morate biti zgled petnajst tisoč faranom in še številnim drugim po spletu?

Ne, nikakor ne. Saj se ne delam nadčloveka. Pred njimi se kažem, kakršen sem v resnici, z vsemi napakami. Tudi jaz se moram kdaj opravičiti. Problem je, če bi me kdo drug imel za popolnega, ker bi bil potem zelo razočaran. Idealiziranje je zgrešeno. 

 

"Ja, gospe me imajo res rade in so prav simpatične. V njih prepoznavam svojo staro mamo. Lepo mi je s starejšimi in z mladimi. Z vsemi se dobro počutim."

 

 

Imate pa vendarle fan klub 60+, kot sami pravite. 

Ja, gospe me imajo res rade in so prav simpatične. V njih prepoznavam svojo staro mamo. Lepo mi je s starejšimi in z mladimi. Z vsemi se dobro počutim. 

Za to je res bistvena empatija. Kako jo negujete? 

Pomembno je, da ljudem pomagam, da prepoznavajo svoja čustva, se vživijo vanje in jih poskušajo razumeti. Treba se je poglobiti v človeka. Takrat moraš sebe dati na stran. In občutka za sočloveka me uči življenje, ne knjiga. Se pa z branjem naučim ubesediti čustva, poiskati prave besede. Odnosa se ne moreš napiflati, mož se žene ne more naučiti, starš otroka tudi ne, lahko pa ga skuša slišati in mu prisluhniti. Je pa sprejemati vse - preizkušnje, različne ljudi, vse, kar ti prinese vsakdan - gotovo eden največjih izzivov v življenju. A če ti uspe, lahko lepo pluješ skozenj.