Modeli
Meni
01.12.2022

Z Ambre in Aljažem na potovanju po Iberskem polotoku

Bogata zgodovina, ki se kopa v soncu, izvrstna hrana in deskanje - za marsikoga so to idealne počitnice. Prisedite in se pridružite Ambre in Aljažu na popotovanju po Španiji in Portugalski.

Pustiti vse skrbi za seboj, spakirati tistih nekaj nujnih stvari v avto in se odprtega srca podati novim dogodivščinam naproti - kdaj pa kdaj to potrebuje prav vsak izmed nas. Za filmarja ter fotografa Aljaža, Slovenca, ki živi v Franciji, in Ambre, surfarko in učiteljico joge, pa je to način življenja. Na poti sta večino dni v letu, tokrat pa sta se z avtomobilom ŠKODA odpravila čez Pireneje. Kako sta se imela?

 

 

Naj spregovorita sama

Najin prvi postanek na poti je bila osupljiva palača Monserrate, skrita med istoimenskimi vrtovi blizu Sintre. Leta 1858 jo je dal zgraditi sir Francis Cook, vikont Monserratski, in postala je njegova poletna rezidenca. Arhitekt James Knowles jo je postavil na ruševinah neogotskega gradu na zemljišču, ki je pripadalo monserratskemu redu. V Romanju grofiča Harolda je temu gradiču pel slavo tudi lord Byron, tu pa je bil tudi dom angleškega pisatelja Williama Beckforda. Od leta 1949 je palača last države, leta 1995 pa so jo skupaj s celotnim območjem okoli Sintre uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.

Ko sva prispela do rta Cabo da Roca, najzahodnejše točke Evrope, nama je spektakularen razgled dobesedno vzel sapo. Ta rt, ki so ga poznali že stari Rimljani, leži približno štirideset kilometrov od Lizbone in osemnajst kilometrov od naravnega parka Serra de Sintra. Poleg svetilnika je na pečini, kakih sto štirideset metrov dvignjeni nad Atlantik, spomenik, v katerega so vklesane geografske koordinate kraja, kjer »se konča zemlja in začne morje«, kot je zapisal pesnik Luís de Camões.

Tretjič sva se ustavila v mestecu Ericeira na oceanski obali kakih petdeset kilometrov severno od portugalske prestolnice. Ozke tlakovane ulice, tipične hiške, trgovinice vseh vrst, tek vzbujajoč vonj morske hrane na žaru in starčki, ki pijejo svoj cafezinho. Ni naključje, da je ta kraj dobro znan surfarjem, pravzaprav lahko Ericeiri rečemo tudi deskarska prestolnica Evrope. Tu je okoli štirideset plaž, brez števila izposojevalnic surfov, v katerih zagotovo najdeš pravega zase, odličen pesek in ogromno prostora, da ujameš svoj pravi val.

 

 

Z masivnimi utrdbami, velikim kamnitim gradom in zgodovinskim centrom, v katerem se zdi, kot da se je čas ustavil, te odlično ohranjeno srednjeveško mesto Obidos zagrabi ter ne izpusti. Njegovo ime dejansko pomeni utrdbo, izvira pa iz latinske besede oppidum. Kraj je izjemno priljubljen med mladoporočenci. Leta 1282 ga je portugalski kralj podaril svoji mladi ženi Isabelli kot poročno darilo, tradicijo pa so lokalni vladarji nadaljevali vse do 19. stoletja. Tako kot območje okoli Sintre je tudi to na seznamu Unescove svetovne dediščine. Vse leto lahko tukaj uživate v festivalih, srednjeveških tržnicah, opernih predstavah ...

Prvi del najinega potovanja se končuje v znamenju svetovnega rekorda. Po Guinnessovi knjigi rekordov je namreč Nazare tisti kraj, v katerem so deskali na najvišjem valu na svetu. Dosegel je skoraj petindvajset metrov! Sto metrov visoka pečina se dviguje nad mestom, ki ima baročno cerkev in iz katerega se odpirajo nepremagljivimi pogledi na morje. Dandanes se v Nazare množično zgrinjajo surfarji, toda ne samo oni. Kraj je znan tudi po čudežnem pojavljanju device Marije, zato je zelo priljubljen med katoliškimi romarji.

 

Na prvem delu potovanja jima je družbo delal Kodiaq

 

»Obožujem potovanja. Rad vozim preprosto po navdihu. Včasih kar zapeljem v neznano, saj vem, da se izplača enostavno prepustiti, ker lahko le tako doživiš kaj res nepozabnega. Spraviš se iz vsakodnevne rutine in nekaj časa preživiš z ljudmi, ki jih imaš rad. Potovanja nas učijo novih stvari in nam dajejo trenutke sreče. Kaj torej čakate?«

 

 

Po najlepši cesti na svetu

Eno največjih presenečenj na najini poti je Porto, drugo največje portugalsko mesto. Prestolnica severnega dela države je svetu dala odlično vino, ki se imenuje po njej. Kljub svoji majhnosti Porto ponuja številne znamenitosti: od čudovitih mostov, ki jih je oblikoval Gustave Eiffel, zanimivega prepleta cest in uličic, ki se po strmem bregu reke Douro vijejo vse do središča mesta (ki je pod Unescovo zaščito), do številnih barov in pivnic, hiš s fasadami iz keramičnih ploščic ter čudovitih peščenih plaž, ki vas vabijo v objem najboljših atlantskih valov.

Onkraj zelenih pobočij se skriva manj znani obraz Portugalske. Gondarem in Midões sva dve od sedemindvajsetih vasi na območju, za katero so značilne hiše, zgrajene iz tamkajšnjega skrilavca. Tudi ceste so tlakovane z njim. Njegova barvna paleta se tako neopazno spoji z naravnim okoljem, da se zdi, kot da se mesteca včasih kar zlijejo s pokrajino.

Na glasovanju za najlepšo cesto na svetu je zmagala N222, ki se vije skozi dolino rekle Douro po njenem južnem bregu. Zapeljite se po odseku Almendra-Pinhão, kjer tako kot midva ne boste našli besed, s katerimi bi lahko vsaj približno opisali okoliške razglede. Po terasastih hribčkih se raztezajo vinogradi, brez števila mandljevcev in oljk ter slikovite vasi, pod vami pa teče reka. Na nekaterih mestih so celo nasuli pesek in ustvarili rečne plaže. Pa še nekaj, kar bo razveselilo voznike: asfalt je tu gladek kot steklo.

 

 

Španci reki Douro rečejo Duero. Izvira v Iberskem gorovju in se pri Portu izliva v Atlantski ocean. Dolga je devetsto petindvajset kilometrov, po njej pa kar sto dvanajst kilometrov teče tudi meja med Španijo in Portugalsko. Portugalski del reke meri le nekaj več kot dvesto kilometrov in svetujemo, da se ob njej podate v nasprotni smeri toka. Bližje ko boste španski meji, bolj asketska bo postajala pokrajina. Nekaj domačinov, tu in tam kakšna vas. To je prava Portugalska, razgibana in redko poseljena. In prav to je čar teh krajev.

Pobočja nad reko Douro so prepoznavna po vinogradih, iz katerih prihajajo svetovno znana vina. Celotna vinorodna regija Alto Douro obsega več kot štiriindvajset tisoč hektarjev in vino tod pridelujejo že dva tisoč let. Leta 1756 so ti kraji postali prvo vinogradniško območje, zaščiteno z zakonom, leta 2001 pa je to prišlo tudi pod okrilje Unesca. Najbolj sloveče tukajšnje vino je seveda portovec.

 

Na drugem delu poti je bila njuna avtomobilska sopotnica Octavia iV

 

Vamos a la España!

Čas je, da prečkava mejo. A ne pričakujte Barcelone, Madrida in drugih klasičnih destinacij. Raje greva tja, kjer je več valov in manj turistov. Ustaviva se v asturijskem delu apnenčastega gorovja Picos de Europa, ki obsega okoli tisoč kvadratnih kilometrov in se razteza skozi tri avtonomne skupnosti - Kantabrijo, Kastiljo in Leon ter Asturijo -, leži pa kakih dvajset kilometrov od Biskajskega zaliva. Najvišji vrh meri kar dva tisoč šeststo metrov, dvatisočakov pa je več kot dvesto. V zahodnem delu pogorja je leta 1918 nastal prvi španski narodni park, leta 2003 pa je Unesco nacionalni park Picos de Europa razglasil za biosferski rezervat.

Del parka so jezera Covadonga, ki jih sestavljata dve veliki laguni ledeniškega izvora, Enol in La Ercina, ter manjša laguna El Bricial, v kateri je voda le takrat, ko se stopi sneg. Jezero Enol, ki je največje, leži v nadmorski višini tisoč metrov, La Ercina pa še sto metrov višje. Poleg izjemnih razgledov boste tukaj lahko pasli oči na ogromnih čredah krav, zaradi katerih boste imeli občutek, kot da ste v Alpah. Nikar ne zgrešite rudnikov mangana in železa Buferrera ali svete jame s podobo device Marije, ki jo je leta 1778 podarila katedrala v Oviedu, potem ko je v požaru zgorel prejšnji lesen oltar.

Basilica de Santa Maria la Real de Covadonga v okrožju Cangas de Onis je kompleks svetega groba in bazilike, ki je posvečen bitki pri Covadongi leta 722. Zmaga je zagotovila neodvisnost asturijskega kraljestva in posledično preživetje krščanstva na severu Iberije. In ker je bil to prvi korak pri obnovi krščanske prevlade na Pirenejskem polotoku, bi lahko rekli, da se je tam začela rekonkvista.

 

Na tretjem delu poti ju je spremljal Kodiaq RS

 

Eden najslikovitejših delov Kantabrije z nizom plaž, staro vasico in vrhovi Picos de Europa, pokritimi s snegom, v ozadju je San Vicente de la Barquera. Prvotno ribiška vasica ima številne znamenitosti, vredne ogleda, denimo cerkev Santa Maria de los Angeles, ki so jo gradili od 13. do 16. stoletja, grad in ostanke njegovega obzidja. Tipični so tudi lokalni mostovi, kot je Maza z osemindvajsetimi oboki, zgrajenimi na zahtevo katoliških vladarjev v 16. stoletju. Lokalne plaže s poetičnimi imeni Fuentes, Primera de San Vicente, El Rosal, El Tostadero, Meron ali Gerra vam bodo še dolgo ostale v spominu in srcih. Pa ne pozabite poskusiti lokalne kulinarike, ki temelji na morskih dobrotah, na primer specialitete sorropotun, ki je pravzaprav ragu s tunino in krompirjem.

Asturija, ena najlepših španskih pokrajin, je ujeta med visokimi vrhovi Kantabrijskega gorovja in Biskajskim zalivom. Za obalo, dolgo tristo petdeset kilometrov, so značilne strme pečine, tako da je presenetljivo malo naravnih pristanišč. A kljub temu boste tu našli številne ljubke ribiške vasice in čiste peščene plaže, na katerih lahko uživate. Surf je tukaj tako rekoč obvezna oprema.

Celotna regija, ki na videz spominja na Novo Zelandijo, je deležna velike količine dežja, tako da ni dvoma, katera barva tu prevladuje. Konec koncev se del obale imenuje La Costa Verde (Zelena obala).

Tudi vi se kdaj podajte po najini poti, ne bo vam žal.

 

 

Ambre-Victoire in Aljaž se preživljata z ustvarjanjem vsebin za surfarske znamke. Komercialne dejavnosti združujeta z dobrodelnimi in okoljskimi projekti. Njune fotografije na temo ohranjanja oceanov so občudovali vse od Evrope pa do Japonske, Havajev, Indonezije in Brazilije.