Fant, ki ve, kam gre

Z Žigo Jelarjem o dolgih poletih in visokih ciljih - pa ne le na letalnicah in skakalnicah.

 Njegova Škoda 
Model: Škoda Octavia Combi RS 2.0 TSI DSG 
Barva: modra 
Moč: 180 kW / 245 KM 

»Res težko sem jo čakal. Vmes sem vozil modele Kamiq, Scala, še prej Octavia Combi DSG. Ampak tale zadnja Octavia je res zame. Ne divjam, čeprav ima mogočno moč, sploh ne po kakšnih stranskih cestah. Ampak občutek, da mi omogoča varne pospeške, je odličen, počutim se kot ob popolnem odrivu na mizi skakalnice.« 

25-letni Kranjčan je zanimiv in večplasten fant, kar v pogovoru zelo hitro postane jasno. Po eni strani v nekaj stavkih opaziš resnost, predanost delu, tudi odgovornost, ki za mladeniče v tej dobi ni nujno samoumevna. Po drugi strani pa začutiš tudi mehkejšo plat, čustva, pristno veselje ob stvareh, ki jih počne. Žiga rad govori, misli izraža jasno in odkrito. V dosedanji karieri mu ni bilo vedno postlano z rožicami. Doživljal je padce in razočaranja, morda celo pogosteje, kot bi si zaslužil, a se ni predajal. Zmago čuti kot adrenalin. V športu se vidi tudi po tekmovalni upokojitvi - a ne v trenerski vlogi, ki bi jo morda pričakovali. Na kosilo gre tudi v mehiško restavracijo. In rad se smeje. To je Žiga. 

Polet traja deset sekund, a se začne že dan prej 

Vrhunski, zmagovalni polet letalca na smučeh je dolg krepko čez dvesto metrov. Žigov najdaljši planiški na tisti šampionski sončen spomladanski petek je meril natanko 239 metrov, kar je skoraj deset sekund v zraku. Zdi se kot večnost. Ampak polet traja še precej dlje.  

»Popeljal vas bom na ta polet,« pove Žiga prijazno. Za trenutek zapre oči in zdi se, kot da vse skupaj podoživlja še enkrat. »Dobro skačeš že dan prej v kvalifikacijah. Veš, da te čaka tekma in lahko na njej dosežeš dober rezultat. Nekaj časa si z mediji, malce si evforičen, nekoliko neučakan, kar takoj bi šel znova na vrh. Malo pozneje greš spat, adrenalin ne popusti kar tako. Zjutraj zgodaj vstaneš, po zajtrku greš v sobo za regeneracijo. Potem nastopi čas, da se s sedežnico počasi odpelješ proti vrhu letalnice. Verjemite mi, da si tam že zelo pri stvari. Med vožnjo navzgor zaslišiš množico. Malo te stisne. Ampak samo malo.« 

Marsikdo bi najbrž v tem trenutku že imel konkretno tremo. »Ko si še mlajši, poslušaš, kakšne izkušnje imajo drugi. Ampak veste kaj, večina jih ne pove iskreno, kaj se jim dogaja,« se zasmeje Žiga. »Pravijo ti, da nič ne slišiš, da si kot v mehurčku in je vseeno, kaj je okrog tebe. Pa ni. Slišiš navijanje, če zapiha dober vzgornjik, zelo jasno ujameš v ušesa tudi glas napovedovalca. Zvok te udari. O ja, prav lepo zaznavaš okolico.«  

V teh trenutkih se, pravi Žiga, že začne oblikovati pravi skok. Psihologi so tisti, ki tekmovalce pomagajo pripraviti na izzive, a na koncu na zaletišču na startno rampo ne sede psiholog, ampak skakalec. Sam je prepričan, da mu k mirnosti - pa tudi k temu, da v izzivih najde poseben motiv - veliko pripomore dosedanja življenjska pot. »Kot mulec sem bil slab, zelo zanič (smeh). No, v zlatem povprečju. Do najstniških let sem se uvrščal med deset ali petnajst najboljših, definitivno pa nisem bil serijski zmagovalec. Spraševal sem se, zakaj nekateri trenirajo pol manj in zmagujejo, jaz pa kot bučman capljam za njimi.« Ampak Žiga je bil trdovraten in se ni vdal. »Nekateri zdaj zmrznejo, ko pridejo na veliko tekmo in vse grmi. Zame pa je to še dodatni motiv, še en znak, da gre za veliko sceno, da je to tisto, za kar sem delal.« 

Mir, potem nižja prestava - in nato »gas« 

Naš »bučman« je zdaj na vrhu. Umiril se je in zbral. Z enim očesom spremlja na zaslonu tekmovalce, ki skačejo pred njim - da ve, kdaj bo na vrsti, ne zato, ker bi ga zanimalo, kako jim gre -, in se razteza. Čaka na svoj skok. Še kontrola, nato začne semafor odštevati sekunde. Rdeča luč ugasne, tekmovalec gre na rampo. Morda mu dres zleze nekoliko višje, a ga ne sme več popravljati. Snemalec usmeri vanj kamero, praktično tudi fizično vstopi v njegov prostor.  

To je trenutek, v katerem lahko v glavi najdeš stoineno oviro. Žiga je drugačen. »Najhujši trenutek je zame tudi najboljši.« Sledi znak, da se lahko spusti po zaletišču. »Od tam pa do doskoka ti uspe, če lahko prevladujočo potrebno mirnost združiš z nekaj odstotki zagona, eksplozivnosti. Zdaj upravljaš svoje telo.« 

Kot avto? Je čas, da končno - kot se spodobi za to revijo - polet povežemo tudi z vožnjo? »Ja. Če bi šofiral svoje vozilo Octavia RS, bi šel po zaletišču v tretji prestavi, dal pred odskokom v drugo, da dobim še nekaj dodatnega šusa, potem pa bi v zraku lepo stopnjeval do najvišje prestave in nato kontrolirano pridobival hitrost. Kot bi varno prehiteval počasnejše voznike na cesti.« 

Trenutki, dolgi dvajset let 

Žiga trenira od svojega petega leta. Za njim je nešteto ur treningov, veliko odrekanja, slabših dni, tekem, na katere ni bil niti uvrščen. Komu bi pomahal zdaj, ko je v zraku in z vedno večjo hitrostjo pušča za seboj oznake premaganih metrov? »Vsem, ki so verjeli vame in mi pomagali. Če sem iskren, tudi mlajšemu sebi, tistemu Žigu, ki se ni vdal in je verjel, da bo prišel čas za osvojitev vrha.« 

Če je pot na vrh v skakalnem športu kje težka, je to v Sloveniji. Medtem ko navijači navdušeno slavimo zmagovalce in kdaj niti nismo pozorni, kateri od naših orlov je na najvišji stopnički, se morajo fantje, sicer prijatelji in prava ekipa, bojevati za svoj prostor pod soncem. Včasih je tako, da je težje priti v slovensko ekipo na veliki tekmi kot pa potem do medalje.  

»Če izpadeš iz četverice, ki gre po naslov prvaka, to boli. Sam spomladi nisem bil izbran za svetovno prvenstvo v Vikersundu. Ampak nekaj dni pozneje sem bil najboljši Slovenec v Oberstdorfu, nato pa je sledil veliki zaključek v Planici. Tam je bilo pa res fino,« opiše Žiga divji vrtiljak, v katerem je prvič zmagal na tekmi v poletih, postavil osebni rekord in nato osvojil tudi mali kristalni globus za najboljšega letalca v sezoni. 

Končno si na vrhu in uživaš  

Največjo hitrost dosežejo letalci zelo blizu doskoka. Kdaj vedo, da bodo pristali res daleč? »Seveda v zraku ves čas čutiš, ali ti gre dobro. Ampak na letalnici potem šele pri 160, 170 metrih vidiš, ali te nese tudi naprej. Od tam pa je občutek prekleto neverjeten. To so potem trenutki, v katerih že tudi uživaš, čeprav je pred teboj še nekaj dela, preden lepo doskočiš in prepelješ označeno črto.« Je Žigo kdaj strah, da bi poletel predaleč? »Na letalnici nikoli. Krivulja je taka, da si želiš samo daleč, dlje, najdlje. Vedno obstaja verjetnost, da te ponese do svetovnega rekorda. Za to letalci živimo, za to se gre v skoku na vse ali nič.« 

Spet smo z mislimi - in tudi rahlo orošenimi očmi - v trenutku, ko pride Žiga Jelar do svoje velike zmage. In kaj potem? Krasno je zmagati. Nor občutek je, evforičen si. In zatem? Hočeš še. Želiš poleteti znova. Takoj bi šel nazaj. Skakal bi, dokler te ne bi telo tako bolelo, da ne bi mogel več. Nato se ustaviš, se odpočiješ in pogledaš naprej. Potem je čas za nov izziv. 

V življenju je vedno enako: uspeš tam, kjer se trudiš 

Navdušenec nad avtomobili ne bo rekel, da jutri ne bi preizkusil novega modela, da ne bi odpeljal še enega kroga na dirkališču. Enako je s športom, se strinja Žiga. Zaveda pa se, da v skokih ne bo večno. (Če nisi legendarni Noriaki Kasai, Japonec, ki je skakal neverjetnih 31 sezon in nastopil na 640 tekmah ter se udeležil osmih olimpijskih iger, greš pač v skakalsko penzijo relativno mlad.) »Zdaj skačem, ker zjutraj, ko se zbudim, še vedno najprej pomislim na skoke. Ampak zavedam se, da se bo to spremenilo, da tudi telo morda ne bo zdržalo večno,« razmišlja.  

Ko govorimo o športnikih po koncu kariere, pogosto razpravljamo o tem, ali imajo pripravljen plan B. Žiga ga nima. Pripravljen ima nov plan A. »Tisto, česar se veselim, počnem na polno. Ne znam drugače, nikoli. Okej, verjetno bi malo prej prišel do diplome iz menedžmenta, ampak svojih ciljev za obdobje po skokih nisem nikoli postavljal v ozadje. To je tudi eno mojih glavnih sporočil, ki bi jih dal vsem, ki se v rosnem obdobju podajo v šport. Resno hodite v šolo, zavzeto razmišljajte tudi o tem, kaj vas še privlači in v čem ste lahko dobri.« 

Žiga si želi ostati v športu. Ne kot trener, temveč kot vsestranski svetovalec, profesionalec, ki zna športnikom pomagati, da celostno gradijo svojo kariero in se znajdejo v vsem, kar je z njo povezano. Tu ne gre le za športno življenje, za treninge z vrhunsko ekipo, ampak tudi za to, ali znaš komunicirati z javnostjo, ali lahko privabiš pokrovitelje in si tudi poslovno uspešen. »Športni menedžment je danes del resnega posla. Zdaj ga spoznavam kot športnik, v prihodnje pa bom, upam, uspešen tudi na drugi strani,« pove Žiga v tonu, ki je hkrati poln želje in sila premišljen. Ko ga poslušaš, si misliš, da bi temu fantu prav lahko uspelo tudi to. Pa ne le da si misliš, tudi iz srca mu privoščiš. 

Glasba: sprostitev in strast 

Žiga Jelar je letos kot gost z mikrofonom v roki zapel pred množico na koncertu Jana Plestenjaka. A tisti, ki bi pomislil, da sta pevec in športnik le izkoristila pet minut za dodatne točke pri poslušalcih in navijačih, bi se zmotil. »Glasba je sicer zame ventil, z njo se lahko umaknem od vsakdanjega sveta. Ampak ko se nečesa lotim, ne maram polovičarstva. Sploh pa se z glasbo ukvarjam od nekdaj. Trinajst let sem hodil na harmonikarska tekmovanja ter bil zaradi tega deležen tudi nekaj slabe volje trenerjev in drugih, ki so se čudili, zakaj ob skokih z enako vnemo počnem še druge stvari. Potem sem prijel v roke kitaro, zaigral na klavir,« opisuje Žiga svojo strast.  

Sprva je pisal pesmi in jih metal stran. »Prepričan sem bil, da niso dobre in jih ne morem kazati okrog.« Potem pa je le začel razmišljati o tem, da bi svojo glasbo delil tudi z drugimi. »Nikogar nisem poznal. Šel sem na koncert v Kranju, tam dobesedno iz publike ustavil člana Janovega benda na poti proti šanku in ga direktno vprašal, kako se te reči počnejo in ali bi mi lahko kdo pomagal.«  
Iz tega se je potem razvila zgodba, v kateri je Žiga s profesionalno ekipo v studiu avtorske skladbe začel oblikovati v prve single, nato je stopil pred kamero za videospot in navsezadnje še s Plestenjakom na veliki oder v Stožicah. »Počutil sem se kot pri skokih. Malo me je stisnilo, ampak potem sem si rekel, da je to tisto, kar rad počnem, in sem šel.« Ko bo športne kariere konec, si želi, da bi imel za glasbo še več časa. »Ne bi pa rad, da bi me kdo kam potiskal samo zato, ker sem že zmagal v Planici,« doda Žiga, čigar pesmim lahko prisluhnete tudi na njegovem YouTube kanalu.