Modeli
Meni
10.01.2023

Neustrašna

Po gokartih in vodnih skuterjih je Pia Šumer, mlada zdravnica iz Maribora, zdaj sedla še v reli dirkalnik FABIA Rally2. Najdete jo na vročem sovozniškem sedežu ob Simonu Wagnerju, dvakratnem avstrijskem državnem prvaku.  

Za Pio je zdaj prvo leto njene najnovejše adrenalinsko-oktanske etape v življenju. Uspešna, čeprav po sovozniškem stažu še precej zelena sogovornica se je namreč pred tem kar nekaj let udejstvovala v kartingu in zatem deset let resno tekmovala v vožnji z vodnimi skuterji (jet ski), pri čemer je svojo kariero leta 2013 kronala z naslovom svetovne prvakinje (UIM Aquabike, open). Dosežek je še toliko bolj navdušujoč, ker v Sloveniji seveda nimamo prav dosti žensk (no, pa ne samo žensk), ki bi lahko postale svetovne prvakinje v motošportih.  

 

 

Bencin in adrenalin v krvi 

»Že ko sem pri sedmih letih začenjala v kartingu, sem vedela, da bom nekoč nekako končala v avtomobilu, med velikim fanti in puncami, kot sem govorila takrat. Sicer nisem vedela, ali bo to na vozniški ali sovozniški strani, ampak prepričana sem bila, da bo tako,« smeje razlaga Pia, ki je nekaj časa hkrati s kartingom zelo resno trenirala tudi smučanje. »In z očetom sva tolažila mamo, ki ji karting ni bil ravno pogodu, da je ta predvsem za to, da lahko skozi vse leto ohranjam hitrost.«  

Ob prvih resnejših poškodbah, ko je po enajstih letih treninga izgubila stik s smučarskimi vrstniki, je na začetku srednje šole presedlala na vodni skuter in na njem preživela skoraj deset let svoje športne kariere. Ko je končala študij medicine v Mariboru in na Dunaju, pa je tam dobila tudi novo, drugačno priložnost - postala je uradna zdravnica (chief medical officer) celotne serije UIM Aquabike. »No, tega dela pravzaprav niti nikoli nisem uradno končala. Morda pa drugo leto spet …« še namigne.  

Ampak volja in želja po nadaljevanju kariere v avto-moto športu ji nikakor nista dali miru. »Malo po naključju, malo pa prek znancev sem spoznala Wagnerje. Oba brata, Simon in Julian, sta aktivna voznika v vrhu avstrijskega reli prvenstva. Beseda je dala besedo, pri čemer mi jezik seveda ni delal težav, in počasi smo začeli - s testom, ki ga je policija prekinila še pred pravim začetkom. Ko pa smo le nadaljevali na dirkališču, sem očitno naredila dovolj dober vtis. Ne, relija nisem poznala do podrobnosti, ampak spet dovolj dobro, ker sem se vedno gibala v krogu ljudi, ki so vozili bodisi reli ali pa kaj drugega. Zelo dobro sem torej vedela, v kaj se spuščam in kakšna je naloga sovoznika, kaj počne v avtomobilu, za kaj je odgovoren, vsaj v glavnem.«  

 

 

Zakaj reli?  

Po naključju? »Ne, ne, sploh ne. Reli se mi je vselej zdel kraljevska disciplina. Če se že grem nekaj takega, potem naj bo to najboljše, kar je mogoče v avtomobilskem športu.« Kot sedemletna punčka v kartingu si je Pia sicer želela nekoč sedeti za volanom resnega avtomobila, a realnost je zdaj pač drugačna. »Ker sem bila v vseh tistih letih po kartingu že tako daleč stran od dirkalnega volana, sem vedela, da to kar tako ne gre. No, tudi letos sem že dobila kakšno ponudbo, da sedem na levi sedež, ampak zavedam se, da lahko pri teh letih kaj omembe vrednega v avtošportu naredim le kot sovoznica. V bistvu sem zelo previden človek, saj se novih stvari vedno lotevam premišljeno in postopoma, nikoli na glavo, čeprav morda ni videti tako.«  

In kakšni so načrti za prihodnjo sezono? »Želela bi si polno sezono v Sloveniji, ampak jo moram najprej uskladiti s službo, ki je prav tako zahtevna. In ne, seveda to nikoli ne bo moja polna zaposlitev. Tako se s Simonom Wagnerjem dogovarjam za sezono v naši državi v razredu Rally2, čeprav gre za finančno zelo zahteven projekt. K temu sodi tudi kakšna dirka v tujini, morda celo evropsko prvenstvo, ki se ga tudi zelo veselim. Ampak v Sloveniji je še kakšna druga zanimiva možnost za nadaljevanje kariere, če se stvari z Wagnerjem ne izidejo, kot si želim,« skrivnostno namigne Pia. 

»Če pa se bo vse dobro izšlo, je v igri nova Škoda Fabia RS Rally2.« Če jo bo Simon Wagner le dobil dovolj hitro. Ta dirkalnik je sicer že večkrat preizkusil in ima o novem športnem orožju same dobre besede, pa čeprav so bili v ekipi sprva skeptični, ker je od napovedi do predstavitve vozila trajalo kar nekaj časa. »Sama sicer v tem dobrem letu kariere nisem preizkusila ne vem koliko različnih modelov, ampak zdi se mi, da je v avtomobilu Škoda vse skupaj otročje lahko, da podvozje omogoča marsikaj, da dirkalnik med zavoji vijuga kot po tirnicah. In kot sovoznica na desnem sedežu še najmanj občutim hitrost, pa čeprav je Fabia najhitrejša od vseh.«  

 

 

Pia Šumer, dr. med. 

Ne glede na to, da tak šport oziroma hobi zahteva ogromno časa, ima Pia popolno podporo družine. »Oba s fantom ogromno prostega časa posvečava motošportu, saj je Valentin močno vpet v F1 na vodi, torej v dirke s hitrimi čolni. In zato greva recimo raje skupaj na ogled relija kot na romantičen vikend,« smeje razloži Pia, ki je svojega Valentina spoznala v Franciji na dirki vodnih skuterjev. »S tem res ni nobenih težav, v bistvu se pri tem podpirava in spodbujava, tako da sva povsem usklajena.«  

Kot sovoznica v reli dirkalniku je Pia sicer urejena, sistematična, disciplinirana, v vsakdanjem življenju pa je zelo nezahtevna, nekritična in predvsem zaspana sovoznica. »Oh, ne, nikoli se ne prepirava, kdo bo vozil. Jaz sem najraje na desnem sedežu, kjer se oborožim z blazinami in po nekaj kilometrih že spim.«  

Tudi starši so sprejeli Pijin novi hobi, pri čemer je oče tako ali tako oktanski navdušenec, ki je hčer pri petih letih posadil v gokart. Po drugi strani pa je bila mama vedno bolj skeptična ob adrenalinskih podvigih male in potem malo večje Pie. »Ampak tudi ona se je nekako sprijaznila s tem, pravzaprav jo to celo vedno bolj zanima. No, oba z očetom sta malo zadržana, to že moram reči, ampak nikakor nista proti. Sicer pa jima je bilo menda jasno, da po vsem tem nikoli ne bom baletka.«  

Da je mera adrenalina polna, Pia občasno zajaha tudi svoj motocikel za motokros. »Me pa tu in tam malo prime, da bi spet sedla tudi v gokart.« In povratek k vodnemu skuterju? »Hja, dva se še vedno prašita v kleti, to je res. Vmes, ob koncu študija, sem sicer imela resnejšo idejo, da bi spet vozila jet ski, ampak … Ne, zdaj ostajam pri reliju in tu sem čisto zadovoljna. Do nadaljnjega.« 

In kako kolegi v službi gledajo na mlado zdravnico, specialistko radiologije, s tako eksotičnim hobijem? »Mnogi niti ne vedo za to, tisti pa, ki so s tem seznanjeni, gledajo na moje dirkanje zelo pozitivno. Sicer pa se v kolektivu dobro razumemo, imam pa tudi to srečo, da lahko s kakšnim dodatnim dežurstvom pokrpam kak dan izostanka.«  

Čeprav gre za povsem različni službi, so lastnosti, znanje in spretnosti, ki jih mora imeti ali pa se jih naučiti dober sovoznik, v mnogočem podobni tistim, ki jih Pia Šumer, dr. med., potrebuje tudi pri svojem odgovornem delu v UKC Maribor. »Sovoznik mora biti zrel, miren, odgovoren, tudi samozavesten. In znati mora dvigniti razpoloženje, ravno tako pa ga mora biti sposoben umiriti, ko je čas za to. Podobno je tudi v moji službi, ko je treba mirno in hitro odreagirati na nenadno situacijo ter se v stresnih razmerah znati kar najbolje odločiti. In ja, tudi pri reliju sem nekako odgovorna za življenje, in to ne samo za voznikovo, ampak seveda tudi za svoje.«