Pod afriškim soncem

Je mogoče? Mogoče je! To želi dokazati mladi nizozemski par, ki se je novembra lani odpravil na pot od Nizozemske do Južne Afrike in nazaj - z električnim avtom. Kako ga polnita, se sprašujete? S pomočjo sonca, seveda.

Dva zaljubljenca v naravo, pustolovščine in seveda drug v drugega - tako se opišeta Renske Cox in Maarten van Pel. Čeprav imata bogate izkušnje s potovanji in organizacijo poslovnih dogodkov, je bila ta odprava zanju nekaj povsem novega.

»Hotela sva odkrivati trajnostni način potovanja in navdihniti druge, da tudi sami naredijo svoje življenje na potovanjih bolj trajnostno. Opažava, da trajnost velja za nekaj, kar se mora, kar ni zabavno in kar nikoli ne moreš narediti prav. To bi rada spremenila v nekaj zabavnega in dostopnega, da bi tak način potovanja izbralo še več ljudi. Za to sva izbrala Škodo Enyaq, ker je tipičen družinski avto in tako so lahko najine odprave veliko bolj blizu drugim. Obenem je Enyaq tudi dovolj učinkovit in prostoren, da lahko vanj spraviva vse, kar potrebujeva,« je povedala Renske.

Avto je v lasti neprofitne nevladne organizacije, ki sta jo ustanovila prav za to potovanje. S tem sta želela partnerjem v projektu pokazati, da njun motiv za to početje ni zaslužek. Odpravo je omogočilo kakih 30 partnerjev - predvsem zato, ker sta potrebovala tudi opremo, ki je ni na prostem trgu.

Sprva je bilo težko najti partnerje

Na samem začetku je bila ideja. Ideja o trajnostnem potepanju po svetu. Ker sta želela zmanjšati svoj ogljični odtis, sta prenehala uporabljati letala. Med potovanjem z električnim avtom po Norveški pa sta prišla na idejo, da bi z električnim avtom prepotovala svet.

»Vse se je v resnici začelo, ko sva svojo idejo predstavila prijateljem in družini na domači vrtni zabavi. Vsi so bili prepričani, da bi bila organizacija in izvedba take odprave nekaj, kar nama je pisano na kožo. Polna pozitivne energije sva začela delati na podrobnostih. Ker sva hotela biti povsem samooskrbna, se je porodila tudi ideja o polnjenju s solarnimi paneli. Po nekaj preračunavanja sva ugotovila, da potrebujeva vsaj 10 kilovatov solarne elektrike, če želiva okoli Afrike priti v enem letu. Po nekaj tednih je postalo bolj jasno, koliko prostora sploh potrebujeva v avtu in na avtu, kjer je bil nameščen strešni šotor,« se Maarten spominja začetkov.

Potem se je začel težji del - iskanje partnerjev, ki bi podprli njuno pot. Na začetku ni bilo prav veliko odziva in nobeno od podjetij, ki sta jih obiskala, ni imelo poguma, da bi prvo podprlo njun projekt. Ker pa sta iskreno verjela v svojo idejo, sta tvegala in sama kupila Škodo Enyaq 80. Tako sta postala prodajalec avtomobilov Van den Brug in Campwerk, ki je dodal strešni šotor, njuna prva partnerja.

Razstavljanje povsem novega avta

Po tem, ko sta kupila avto in strešni šotor, se je začelo premikati tudi pri drugih, saj sta jim Renske in Maartin lahko pokazala »avto za Afriko«. Korak za korakom so v projekt vstopali novi finančni partnerji in opremljevalci. Za polnjenje sta našla partnerja v Venema E-mobility in Tilboxu, ki je omogočil strešni kovček in prostor za 60 kvadratnih metrov solarnih panelov.

»Ko se je vključil tudi najin glavni partner Geelen Counterflow, sva si upala tudi preurediti avto - praktično vse v zadnjem delu avtomobila je bilo namreč potrebno odstraniti. Težko je bilo to gledati, saj je bil avto povsem nov. Vgradili smo nove vzmeti, ki so jih naredili pri Cobra Suspension in so dvignile avto od tal ter mu omogočile, da nosi vso to opremo. Mito Solar je na avto namestil solarne panele, ki so napajali hladilnik in baterijo za indukcijski kuhalnik. Po tem, ko smo namestili še 50-litrski rezervoar za vodo s funkcionalnim tušem, je bil avto skoraj pripravljen. Manjkala je le še ena stvar - primerne pnevmatike. Čeprav sva izgubila kakih 15 odstotkov dosega zaradi univerzalnih gum, pa sva imela tako več možnosti za vožnjo po slabših terenih,« opisuje Renske.

Tisto, kar je pri avtomobilu zares edinstvenega, je sistem za polnjenje. »Avto polniva preko CCS priključka z enosmernim tokom. Solarne plošče proizvajajo enosmerni tok, prav tako na enosmerni tok deluje baterija. V sistemih, ki niso v omrežju, se solarna energija shranjuje v baterijah, konverter pa ta enosmerni tok nato spreminja v izmeničnega. Avto nato pretvori ta izmenični tok v enosmernega, s katerim polni baterijo. Vse te pretvorbe prinesejo določene izgube energije. Najin konverter pa spreminja enosmerni tok iz solarnih celic v enosmerno napetost, ki jo avto potrebuje, odvisno od trenutnega stanja polnjenja. Tako polni baterijo preko CCS protokola brez pomoči dodatne baterije. Ob dejstvu, da imava tako manj energijskih izgub, kar običajno s sabo prinaša še gretje opreme, potrebujeva tudi precej manj opreme.«

Izzivi polnjenja

Kot priznavata oba pustolovca, je polnjenje odvisno od različnih dejavnikov. Če se odločita za solarne panele, v enem dnevu pridobita okoli 50 odstotkov potrebne energije. A moč polnjenja pa je odvisna od oblakov, kota postavitve solarnih panelov in temperature (bolj kot je vroče, manj izkoristka imajo paneli).

»Uporaba stenske vtičnice ne naredi našega življenja nujno lažjega. Stenske vtičnice niso narejene za velike moči več kot 12 ur zapored V nekaj primerih sva stopila stensko vtičnico, čeprav sva polnila avto z le 2 kilovatoma moči. Po tej izkušnji raje odmontirava vtičnico in kable zveževa neposredno z napeljavo. Kabli so tako bolj neposredno povezani z najinim AC polnilnikom, zato je manj reči, ki bi se lahko stopile. Ker so žice danes precej debele, zahvaljujoč vsesplošno prisotnim klimatskim napravam, se to ni zgodilo. Je pa še nekaj - pogosti izpadi elektrike. Za nameček je bilo marsikomu težko razložiti, da potrebujeva 24 ur polnjenja, ne da bi hkrati dajala vtis, da bova s tem porabila velikanske količine elektrike. To ljudje prepogosto primerjamo z delovanjem klimatske naprave,« o težavah govori Renske.

Običajno en dan polnita avto in vozita naslednji dan. Zjutraj položita solarne panele in jih povežeta s polnilno enoto. Ko je sonce dovolj močno, začneta polniti z močjo 1,5 kilovata, potem pa skupaj s soncem na nebu rase tudi moč polnjenja. Ob 10h doseže 4 kilovate in opoldne okoli 8,5 kilovatov. Če je nebo jasno, traja tja do petih popoldan, da moč pade pod 1 kilovat. Potem panele razstavita in jih pospravita nazaj v avto, kar jima vzame 15 minut.

Brez popravil

Tako Renske kot Maarten imata o svojem avtu povedati same lepe besede. »Deluje kot v pravljici. Imela sva nekaj poškodb karoserije na spodnji strani in v aluminijasti plošči v dnu je prav tako vdrtina, kar pa nima vpliva na vožnjo. Čeprav Enyaq ni namenjen off-road vožnji, sva se večkrat znašla na zares slabih cestah. Večina cest je asfaltiranih ali makadamskih, pogosto pa je tudi zelo veliko lukenj. Na najslabših je veliko skal, tam je treba voziti počasi. Navdušena sva tudi nad tem, kako dobro se avto obnaša na gumah za vse terene.«

»Dvakrat sva obtičala, ko nisva vozila po cestah. Enkrat sva vedela, da znajo biti težave, ampak sva želela spoznati meje najinega avta, prav tako pa sva se naučila, kako avto rešiti, ko obtičiš. Še nekaj je zanimivo: na istih poteh morajo ljudje z avtomobili z motorji na notranje izgorevanje vsaka dva meseca zamenjati olje in se ukvarjati z drugimi težavami. Resda večinoma uporabljajo starejše avtomobile, najin pa je nov, a to, da je električen, dejansko je določena prednost. Ima le 10 odstotkov delov klasičnega avtomobila in zelo malo gibljivih delov. Je kot računalnik,« poudarja Maarten.

Enostavnost električnega avtomobila pomeni, da s sabo ne vozita rezervnih delov. Imata pa napravo za odkrivanje napak v programski opremi, prek katere lahko mehaniki napake odpravljajo tudi na daljavo, če bi bilo potrebno. In največji izziv? Električni avti so v Afriki še precejšnja redkost. V najslabšem primeru bi moral mehanik prileteti iz Evrope.

Do juga in nazaj

V času, ko to berete, je električni dvojec že v Južni Afriki, natančneje v Krugerjevem narodnem parku. In kdaj bosta prišla domov?

»Ne veva točno, ocenjujeva pa, da bo celotna pot trajala leto in pol. Potem ko sva dosegla  Južno Afriko, sva se začela vračati po vzhodni afriški obali. Vrnitev z letalom seveda ni trajnostna rešitev in komaj čakava, da doživiva še ves afriški vzhod.«

Je bilo na odpravi do zdaj kaj težkih trenutkov? »Na srečo ne. Najtežje se nama je spopadati z afriško vročino. Temperature so vsak dan okoli 37 stopinj, včasih je zelo vlažno. Tega pri nas na Nizozemskem nismo vajeni. Proti pričakovanjem je zelo težko urediti vize za države, skozi katere potujeva. Vsaka država je organizirana drugače in priprave za vstop običajno zahtevajo veliko časa. Nigerija, na primer, je država, ki trenutno ni odprta za turiste. Potrebovala sva več tednov priprav in vseeno čakala 16 ur na meji, da so naju spustili v državo. Srečna sva, da nama je uspelo. Bilo bi škoda, če bi nama take težave preprečile končati najino trajnostno ekspedicijo.«

Maarten dodaja, da je za njuno odpravo veliko zanimanja. »Zadnjič naju je ustavil nigerijski policist. Ko sva mu povedala, da je to električni avto, je zazijal od presenečenja in nato od navdušenja kar zavriskal. Marsikomu lahko pokaževa potencial prihodnosti in ljudem tukaj je to všeč.«

Vas zanima več o tej odpravi in bi radi potovali skupaj z Nizozemcema?